Včeraj odstranjevanje ograd, danes pobiranje smeti. V Pionirskem parku v središču Beograda se sprememba oblasti prevaja v preprosta opravila: skloniti se, pobrati odpadek, napolniti vrečo. Prostor, mimo katerega so meščani leto in pol hodili z jezo, nelagodjem ali občutkom nemoči, je znova dostopen. Zdaj ga je treba še urediti.
Nekateri so prišli iz sosednjih ulic, drugi so se sodelavcem pridružili med odmorom za malico. Ob njih delajo zaposleni v mestnih komunalnih podjetjih. Po dolgem obdobju, ko je bilo dogajanje v parku povezano predvsem z vprašanjem, kdo sme vanj in kdo odloča o njem, se ljudje danes ukvarjajo s tem, kaj lahko zanj naredijo. »Skupina nas je prišla med malico iz službe, da pomagamo čistiti. Ta park je simbol srbske prihodnosti,« je povedala ena od udeleženk. Skupno delo razume kot znamenje solidarnosti: »Srbi smo stopili skupaj.«
Vreče se polnijo z ostanki Ćacilenda, tabora, ki je park spremenil v zaprt prostor sredi mesta. Njegova odstranitev je zato za sodelujoče več kot komunalni poseg. Nekateri se vračajo na poti, po katerih že dolgo niso hodili, drugi razmišljajo o tem, da bodo lahko sem znova pripeljali otroke. Javni prostor dobiva nazaj svoj vsakdanji namen.
Tudi za pobiranje smeti so čakali na dovoljenje
Toda ob olajšanju ostajajo vprašanja. Pri čiščenju sodelujejo službe, katerih delo je prav skrb za urejenost mesta. Kaj jim je torej preprečevalo, da bi svoje naloge opravljale tudi v preteklem letu in pol?
Eden od urejevalcev mestnega zelenila je novinarju N1 pojasnil, da je bil park zaprt. Vstopiti si niso upali, delali pa so lahko šele, ko so dobili navodila nadrejenih. Njegov odgovor je kratek opis razmer, v katerih niti pobiranje smeti ni bilo več samoumevno opravilo javne službe. Tudi zanj je bilo treba čakati na dovoljenje.
Prav zato današnje čiščenje spremlja zavest, da bo park lažje urediti kakor odnose in navade, zaradi katerih je lahko tako dolgo ostal nedostopen. Ena od udeleženk opozarja, da odstranitev tabora ne sme odnesti tudi spomina na to, kar se je dogajalo. Zapomniti si je treba, kaj je bilo dopuščeno, kako so ljudje živeli in kdo jim je takšne razmere vsilil. »Včeraj smo opravili ogromno delo, vendar je še večje zdaj pred nami,« pravi. Po njenem mnenju bo treba očistiti celotno družbo in premisliti tudi lastne navade.
Vrnitev parka je šele začetek
To je zahtevnejša misel od navdušenja nad odprtim parkom. Pomeni, da se odgovornost s spremembo oblasti šele začenja: pri javnih službah, ki morajo opravljati svoje delo, pri institucijah, od katerih ljudje pričakujejo samostojnost, pa tudi pri meščanih, ki danes s prostovoljnim delom kažejo, da jim za skupni prostor ni vseeno.
Za sosedo, ki živi čez cesto, ima vse skupaj precej bolj osebni obraz. Skoraj dve leti se je izogibala strani ulice ob parku. Zdaj ob pogledu na ljudi, ki ga čistijo, komaj zadržuje solze. Vesela je, ker se ji vrača del soseske, v kateri živi.
Pionirski park bo za vrnitev v nekdanjo podobo potreboval še delo. Toda danes je v njem že mogoče narediti nekaj, kar je bilo dolgo onemogočeno: vstopiti, se pridružiti drugim in poskrbeti za prostor, ki pripada vsem.
