Za še večje je poskrbel sam Vučić, ki je že ob prvi objavi projekcije delnih rezultatov priznal poraz in napovedal odhod z oblasti, v kateri je imel petnajst let politični primat, v kateri ni imel več funkcionalne parlamentarne opozicije in med katero si je podredil državne sisteme oziroma ugrabil državo. Kar naj bi bil napet volilni večer, je hitro postalo praznovanje velike zmage neke druge opozicije, tiste ljudske, ki se ji je v dveh letih od padca nastreška na železniški postaji v Novem Sadu pod vodstvom študentov uspelo preoblikovati v pisano politično opcijo z eno osrednjo programsko točko: čas je za spremembo oblasti. Ali kot so ves čas vzklikali študenti in njihovi privrženci: »Pumpaj!« Zdaj so »napumpali« do konca.
Razlika, s katero so zmagali, je morda odločilno prispevala k odločitvi Vučića, da prizna poraz. Visoka volilna udeležba je pokazala politično mobilizacijo dela volilnega telesa, ki mu očitno ni bil naklonjen. Obenem je očitno, da Vučić računa na hitro vrnitev, kot je nakazal v govoru po porazu, ko je najprej popljuval zmagovalce, nato pa Srbom sporočil, naj kar počakajo, in bodo videli, kaj jih čaka čez kakšnega pol leta. In če že mora v opozicijo nekako po zgledu Orbana (če bo tam res zdržal), je z njegovega vidika zdaj še najbolj primeren trenutek, ker mu na drugi strani stoji politično neenotno državljansko gibanje brez oblastnih izkušenj, ki so mu bile v nedeljo dovoljene sanje, a ponedeljek je že nov dan. Tehnično vlado po verjetno neprespani noči čakajo velikanski izzivi. Bivši predsednik Boris Tadić je denimo dejal, da je naloga takojšen prevzem nadzora nad varnostnimi in obveščevalnimi službami ter represivnim aparatom, ki so vsi pod vplivom SNS, ter spremembe v javnih medijih, ki so postali trobila vladajoče stranke. In potrebne bodo sistemske spremembe, treba bo zapolniti kadrovske položaje, najti notranjo enotnost, se dogovoriti za neizdelano zunanjo politiko. Kaj bo denimo s pogodbo z Rusijo o dobavi cenejšega plina konec leta? Kakšni bodo odnosi z EU, ki je protestnike po njihovem mnenju premalo podprla? Pa s Kitajsko? In kaj z odnosom do Kosova?
Zdi se, da je bil Peter Magyar spomladi na Madžarskem bolj pripravljen na prevzem oblasti, pa je še on te dni, več kot pol leta po volilni zmagi, v intervjuju izjavil, da razume nestrpnost ljudi, da pa je bil še sam presenečen, kako velikanski projekt je demontaža nedemokratičnega sistema. Izzivi pred novo oblastjo v Srbiji so največji prav zaradi pričakovanj ljudi, breme morebitnega neuspeha pa tudi, ker lahko prinese nazaj ob prejšnjih volitvah videno apatijo. Tudi zato je mogoče pričakovati poskus aktivnejše podpore Evropske unije novim oblastem, četudi so tam nekateri Vučića dojemali kot garanta stabilnosti regije.
Vučić sam pa ne more biti miren. Pokazalo se je, da je ranljiv. Mnogi, ki imajo od njegovega režima neposredne koristi, bodo dobro preučili nastale razmere in naveze. Prepričati jih bo moral, da je njegova oblastna hibernacija kratkoročna. In utemeljeno odgovoriti na vprašanje: ali je kljub izzivom Študentske liste vrnitev Aleksandra Vučića in Srbske napredne stranke na oblast v Srbiji res še realna možnost? Prvi test prihaja kmalu, do konca leta bodo v državi še predsedniške volitve. Funkcija je protokolarna oziroma bolj simbolična, rezultat ne bo.