V St. Johnu, glavnem mestu Antigve in Barbude, ene najmanjših karibskih otoških držav, se je včeraj začelo štiridnevno vrhunsko srečanje 56 držav – članic združenja Commonwealth of nations (Skupnosti narodov), ki se je nekoč imenovalo British Commonwealtjh (Britanska skupnost narodov), še prej pa Britanski imperij. Njene članice so večinoma nekdanje britanske kolonije. Samo štiri, Mozambik, Ruanda, Samoa in Namibija, niso bile britanske kolonije.
Kralj Karel: »Trgovina s sužnji je sramotno poglavje zgodovine«
Britanski monarh ostaja kralj oziroma šef države v samo še petnajstih od nekdanjih britanskih kolonij, med katerimi so še vedno tudi velike in pomembne države, kot sta Avstralija in Kanada. Obenem je kralj Karel III. predsednik Skupnosti narodov, ki ima vrhunska srečanja vsaki dve leti. Udeležbo na letošnjem je kmalu 78-letni monarh, ki se že od pomladi 2024 zdravi za neznanim rakom, združil s karibsko turnejo, ki se je začela oktobra. Do konca turneje bosta z leto dni starejšo kraljico Camillo imela kar 36 različnih uradnih obveznosti, kar mora pomeniti, da sta oba še vedno v dobri formi.
Glavni del turneje je ravno vrhunsko srečanje Skupnosti narodov, pred katerim se je v številnih od njenih članic stopnjeval ne le pritisk na Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, naj se uradno opraviči za svojo vodilno vlogo v čezatlantski trgovini z afriškimi sužnji, ampak naj tudi pristane na nekakšno obliko reparacij oziroma odškodnino. To je bila vnaprej prevladujoča tema. »Trgovina s sužnji je sramotno poglavje zgodovine, zaradi katerega je moje srce polno groze,« je dejal kralj. Govoril je osebno in ganljivo, a številni zbrani voditelji zahtevajo veliko več kot žalost in grozo med priznanjem, da se je veliko poučil o surovosti trgovine s sužnji. Njegov govor ni vseboval neposrednega opravičila ali omenjanje odškodnine. Ponujal je usmeritev v prihodnost. »Zlu ni treba imeti zadnje besede,« je poudaril.
Odprt za uradno opravičilo, zaprt za odškodnine?
Odprtja srečanja se je udeležil tudi britanski premier Andy Burnham, dejanski šef britanske države. Malo pred vrhom v St. Johnu je Burnham v dolgem članku ocenil transatlantsko trgovino s sužnji (z njo so številne britanske »trgovske« družine pravljično obogatele) za brutalno in barbarsko zlorabo ter napisal, da se mora Britanija spoprijeti s preteklostjo. Poudaril je, da si želi dialoga z vsemi tistimi državami, ki jih je prizadela trgovina s sužnji, in da je odprt za formalno opravičilo Združenega kraljestva zaradi suženjstva, ne pa za odškodnine, ki po njegovem niso pravi odgovor.
Velika večina Otočanov se strinja z njim, ker so prepričani, da generacije Britancev, ki niso imele nobene vloge v trgovini s sužnji in se niso na noben način okoriščale z njo, niso odgovorne za grehe britanskega imperija v preteklosti. Burnham naj bi v okviru pogovorov z drugimi voditelji na vrhu Skupnosti narodov predstavil načrte za »ponastavitev dolga« članic Skupnosti narodov, ki se soočajo z naraščajočimi stroški plačevanja obresti.
Dva milijona od skoraj trinajst milijonov sužnjev umrla na poti čez ocean
Zasužnjene Afričane so v preteklosti z ladjami prepeljali čez Atlantik, na Karibe in v Ameriko ter prodajali bogatim lastnikom plantaž. Prevladuje ocena, da so jih na ladje naložili blizu 13 milijonov, dva milijona naj bi jih umrlo na poti in so jih vrgli v morje. Prvi zasužnjeni Afričani so prispeli na celinsko Severno Ameriko v 16. stoletju. Prva supersila v trgovini z afriškimi sužnji je bila Portugalska, ki je imela skoraj monopol v tej ogabni dejavnosti. Ko je Britanija postala vodilna pomorska sila in zasedla Severno Ameriko ter večino karibskih otokov, so britanski trgovci s sužnji prevzeli glavno vlogo.
V večjem delu 18. stoletja je Britanija čez Atlantik prepeljala veliko več zasužnjenih Afričanov kot druge evropske države, tudi več kot Portugalska. V Britaniji zadnje čase številni veliko govorijo o soodgovornosti Afričanov, med njimi domačih vladarjev in afriških trgovcev s sužnji. Evropskim trgovcem so namreč prodajali sonarodnjake, ki so jih ujeli med vojnami, da bi bogateli. Nekateri poudarjajo tudi to, da sta v Afriki obstajali velika suženjska populacija in zelo razvita trgovina s sužnji še pred prihodom prvih Evropejcev.
Posledice trgovine s sužnji s časom niso izginile
Britanija je uradno ukinila zasužnjevanje ljudi in trgovino s sužnji z zakonom o suženjstvu, ki ga je parlament sprejel leta 1833. Še nobena britanska vlada se ni formalno opravičila za vodilno britansko vlogo v trgovini s sužnji ali ponudila odškodnine. Downing street 10 je vnaprej obvestil Buckinghamsko palačo, da bo Burnham kot prvi izrazil pripravljenost za opravičilo, vendar poučeni pravijo, da kralj zato ni spremenil že napisanega govora. Kot vsi dosedanji premierji pa je tudi odpisal razmišljanje o odškodnini. Pred včerajšnjim kraljevim nagovorom je, ob dnevu neodvisnosti gostiteljice vrha Skupnosti narodov Antigve in Barbude premier Gaston Browne vse spomnil ne samo na to, da je zgodovina suženjstva boleča, ampak tudi, da posledice trgovine s sužnji še zdaj niso izginile. Tudi pritisk za odškodnine ne bo.
