Keir Starmer je bil na koncu edini med britanskimi politiki, analitiki ali komentatorji, ki je zatrjeval, da ne bo odstopil in da se bo bojeval za premierski položaj. Zato je bil le malokdo presenečen, ko se je v ponedeljek zjutraj ob pol devetih pojavil pred črnimi vrati Downing Streeta 10, uradnim sedežem premierjev, kjer je bila že zbrana množična sedma sila, in v razmeroma kratkem govoru hvalil svoje dosežke. Potem pa sporočil, kar je od njega zahtevala velika večina kritikov v njegovi laburistični stranki: odstop in urejeno ter organizirano primopredajo oblasti.
O najbolj ponosnem trenutku
Starmer je poudaril, da je bil najbolj ponosen trenutek njegovega življenja, ko je postal premier. Dejal je, da je bila laburistična stranka, ko jo je pred šestimi leti v opoziciji podedoval, »politično, finančno in moralno bankrotirana« in da so ji neštetokrat napovedali, da je z njo konec, pa jo je predlani vseeno povedel v veliko volilno zmago. Odstop je napovedal z naslednjimi besedami: »Stranka je vprašala, ali sem najboljša oseba za to, da jo vodim med prihodnjimi volitvami (redne so predvidene maja 2029). Slišal sem odgovor, ki sem ga milostno sprejel.«
Govor ni vseboval nobene samokritike, na primer zaradi nerazumnega imenovanja Epsteinovega nekdanjega prijatelja Petra Mandelsona za veleposlanika v ZDA ali vrste nepriljubljenih političnih preobratov ali porazov na nedavnih lokalnih volitvah. Je pa vseboval veliko vprašljive samohvale o stanju ekonomije, o priseljevanju, rasti proračuna za obrambo in podobno, zaradi česar so bolj naivni opazovalci sprva celo pomislili, da ne bo odstopil. Pa je.
Proti koncu govora je postal zelo čustven in malo je manjkalo, da ni zajokal, ko je dejal, da se bo zdaj posvetil svojima najpomembnejšima nalogama: trudil se bo biti najboljši mož svoji fantastični ženi in najboljši oče svojima čudovitima otrokoma. K njemu je med ploskanjem ministrov in osebja Downing Streeta 10 stopila soproga, ga objela in potem sta izginila za znamenitimi črnimi vrati. Pozornost medijev pa se je že preusmerila na vlak, ki je debelo zamujal na poti iz Manchestra. Na njem je bil namreč 56-letni novopečeni laburistični poslanec Andy Burnham, ki je prihajal v London – ne samo zato, da bi zaprisegel v parlamentu, ampak tudi zato, da skoči na položaj vodje laburistov in s tem predsednika vlade, ker ima stranka v parlamentu večino.
Kronanje ali volitve?
Za zdaj ni znano, ali ga bo laburistična stranka imenovala ali volila. To je odvisno od tega, koliko bo kandidatov za šefa stranke. Za zdaj se je naznanil samo levičarski laburist Burnham, ki je bil trikrat izvoljen za župana Manchestra, z izvolitvijo za poslanca pa je to nehal biti. Poslanec pa je postal po zmagi na nadomestnih volitvah v manchestrskem okrožju Makerfield po odstopu laburističnega poslanca, ki je to storil samo zato, da sprosti pot Burnhamu do poslanskega sedeža in mu s tem da možnost skočiti na čelo vlade.
Nekdanji zdravstveni minister Wes Streeting, ki je ob odstopu iz Starmerjeve vlade premierju pripisal nesposobnost in napovedal, da se bo potegoval za vodenje vlade, si je zdaj premislil in kot kandidata podprl Burhama. Potencialni kandidati se morajo prijaviti od 9. do 16. julija, morajo pa vsi imeti pisno podporo dvajsetih odstotkov oziroma najmanj 81 laburističnih poslancev.
V tretje gre rado
Če bi Burnham ostal edini kandidat, bi 16. julija postal novi vodja laburistov in premier. Če bi jih bilo več, bi morali sprožiti volilni postopek, Starmerjevega naslednika pa izbrati pred prvim septembrom, ko se po parlamentarnih počitnicah poslanci vrnejo v poslanske klopi. Toda bitka za Starmerjevega naslednika je videti končana, še preden se je začela. Obeta se namreč Burnhamovo »kronanje« in očitno bo zlahka postal sedmi britanski premier v zadnjih desetih letih.
Končno, bo morda rekel, kajti dvakrat, ko so bili laburisti v opoziciji, mu ni uspelo postati vodja stranke. Prvič ga je porazil Ed Miliband, drugič Jeremy Corbyn. Nekronani »kralj severa (Anglije)«, kot so mu rekli med županovanjem Manchestru, pa noče odgovoriti na eno samo vprašanje: ali bi po prevzemu položaja razpisal predčasne volitve. Seveda jih ne bo, jih je pa sam zahteval, ko je leta 2022 po komaj petdesetih dneh odstopila konservativna premierka Liz Truss in jo je nasledil prav tako neizvoljeni konservativni premier Rishi Sunak.
Ironično je, da je o najverjetnejšem bodočem premierju odločalo vsega 45.510 volilcev v okrožju Makerfield. Burnham bo premier postal, ker je večina laburističnih poslancev ocenila, da lahko, Starmer pa ne more premagati Nigela Faragea in njegove stranke Reform UK na prihodnjih volitvah, in je zato izsilila Starmerjev odstop.