V Teheranu so opozorili, da bo Hormuška ožina (skozi katero je šla pred vojno petina svetovne nafte) ostala zaprta, dokler ne bo konec napadov na Iran in njegove zaveznike, tudi izraelskih na Hezbolah in Hamas, odprave blokade iranskih pristanišč, umika ameriških sil iz bližine Irana, sprostitve zamrznjenih iranskih milijard v tujih bankah ter odprave sankcij in plačila odškodnine za vso škodo, ki so jo povzročili ameriški in izraelski napadi.
Ameriški predsednik Donald Trump je nato na svojem družbenem omrežju zapisal, da tudi on zahteva od Irana odškodnino, in sicer za vse ameriške vojake, ki jih je ubil in huje ranil v zadnjih letih, in tudi za družine več sto tisoč ubitih iranskih protestnikov v zadnjih 50 letih. Ob tem je pred novinarji trdil, da je Hormuška ožina odprta in da jo ZDA nadzirajo stoodstotno, kar ne drži, ker si ladje ne upajo pluti v strahu pred iranskimi napadi.
Takšne izjave tudi kažejo, da so Trumpova prizadevanja za končanje vojne in odprtje ožine v slepi ulici. Ne Teheran ne Washington pa nočeta spet začeti spopadov, ki so se po premirju 8. aprila razbesneli spet po 8. juliju za dva tedna in potem konec julija za dva dni.
Tudi Izrael po svoje
Posredna pogajanja prek Pakistana, Egipta in zalivskih držav se nadaljujejo, a možnost mirovnega dogovora se vse bolj oddaljuje, s tem pa tudi odprtje Hormuške ožine, ki je postala problem z ameriško-izraelskimi napadi po 28. februarju. Iran se uspešno pogaja z Omanom o novi plovni poti skozi ožino, a v Teheranu poudarjajo, da ta dogovor ne bo dovolj za njeno odprtje.
Zaradi zaprtja ožine bodo vse višje cene bencina v ZDA škodovale republikancem na novembrskih kongresnih volitvah. Trump, ki najbrž upa, da bo blokada iranskih pristanišč prisilila Teheran v popuščanje, pa se pretvarja, da se mu ne mudi. A do volitev so samo še trije meseci in nanj pritiskajo v njegovi republikanski stranki, naj čim prej doseže odprtje ožine.
Zdaj tudi izraelska vlada zavrača glavni del njegovega mirovnega načrta za Gazo, in sicer razorožitev Hamasa s sočasnim umikom izraelske vojske iz enklave. Vlada Benjamina Netanjahuja je velik problem pri Trumpovih pogajanjih s Teheranom tudi zato, ker bo morala pred oktobrskimi parlamentarnimi volitvami izraelskim volilcem pokazati odločnost in bojevitost tudi z novimi napadi v Libanonu na proiranski Hezbolah.
Zamenjave v Iranu
Vrhovni vodja Irana Možtaba Hamenej – ki se še vedno ni pojavil v javnosti, odkar je marca prevzel ta položaj, na katerem je bil njegov oče 37 let – naj bi v zadnjih dneh izvedel celo vrsto zamenjav na najvišjih položajih v državi. Menda hoče na tak način Iran pripraviti na dolgotrajen konflikt z ZDA in Izraelom. Vprašanje je, ali je res on tisti, ki odloča, saj so poročila o njegovem zdravstvenem stanju zelo nejasna in menda je bil v izraelskem napadu tudi on hudo ranjen.
Med novimi imenovanji največ pozornosti vzbuja 71-letni Mohsen Rezaj, ki je bil v mladih letih, to je od leta 1981 do 1997, torej tudi v času vojne z Irakom, poveljnik Revolucionarne garde. Odslej bo predstavnik vrhovnega vodje v vrhovnem svetu za nacionalno varnost (VSNV), ki vodi zunanjo politiko. Menda hoče 56-letni Hamenej prek Rezaja zmanjšati moč 64-letnega predsednika parlamenta Mohamada Bagra Galibafa, ki je doslej tudi s svojim velikim vplivom v VSNV vodil iranska pogajanja z ZDA. Rezaj pa naj bi kot Hamenej nasprotoval premirju 8. aprila in tudi junijskemu memorandumu o soglasju, ki ga mnogi zahodni analitiki ocenjujejo kot genialno Galibafovo delo in kot Trumpovo kapitulacijo. Memorandum je zdaj pod vprašajem, ker so se julija sovražnosti nadaljevale. Imenovanje Rezaja je še dokaz več, da v Iranu ne vlada več kler, ampak Revolucionarna garda, ki pa je razklana na več frakcij.
