Načrt je decembra 2025 na svojem posestvu Mar-a-Lago na Floridi naznanil predsednik Donald Trump. Predstavil jih je kot največje bojne ladje v ameriški zgodovini. Po njegovih besedah bodo opremljene z orožjem »na najvišji ravni«, kar vključuje hipersonične rakete, manevrirne izstrelke, elektromagnetne topove in »najsodobnejše laserje na svetu«.
Stroške so podrobneje ocenili pri Kongresnem uradu za proračun (CBO). V svojem poročilu navajajo, da bi prva ladja stala 23,4 milijarde dolarjev (približno 20 milijard evrov). Vsaka naslednja enota bi stala povprečno 18 milijard dolarjev (približno 15,4 milijarde evrov), skupni znesek za vseh petnajst ladij pa bi dosegel 275 milijard dolarjev (okoli 235 milijard evrov).
Za primerjavo: letalonosilka USS Gerald R. Ford je leta 2008 stala 13,3 milijarde dolarjev, kar bi danes z upoštevanjem inflacije znašalo več kot 20 milijard dolarjev (približno 17,1 milijarde evrov). Najnovejše podmornice razreda Columbia stanejo okoli deset milijard dolarjev (okoli 8,5 milijarde evrov) na enoto, kar kaže na izjemno finančno razsežnost predlaganega programa bojnih ladij.
Politični odpor in strokovni dvomi
Projekt je takoj naletel na oster odziv v kongresu. Demokratski voditelji so ga označili za »projekt nečimrnosti« in izrazili skrb, da bi tako obsežna naložba ogrozila financiranje drugih ključnih vojaških programov. V Odboru za oborožene sile v predstavniškem domu so od mornarice zahtevali podrobno poročilo o izvedljivosti in vplivu na gradnjo letalonosilk ter podmornic.
Sočasno se vrstijo tudi kritike obrambnih analitikov, saj mnogi dvomijo o strateški smiselnosti takšnih plovil v sodobnem vojskovanju. Nekdanji admiral James Stavridis je v komentarju za Bloomberg postavil vprašanje: »Ali je smiselno združiti toliko dragega orožja in toliko mornarjev na eni sami, morda ranljivi platformi?« Opozarja, da je takšen koncept tvegan ob grožnjah, kot so roji brezpilotnih letal, prikrite podmornice in hipersonične rakete.
Strokovnjaki iz Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS) poudarjajo, da ameriška mornarica prehaja na koncept porazdeljenih pomorskih operacij. Ta doktrina temelji na večjem številu manjših, bolj okretnih in težje zaznavnih plovil, medtem ko bi ogromne bojne ladje predstavljale lahko tarčo.
Ladjedelnice na robu zmogljivosti
Gradnja tako naprednih ladij bi predstavljala izjemen pritisk na ameriško ladjedelniško industrijo, ki se že zdaj sooča z zamudami in prekoračitvami proračunov. »Vsi naši programi so en sam kaos,« je že leta 2025 v kongresu priznal takratni minister za mornarico John Phelan. Poudaril je, da celo najboljši programi zaostajajo za šest mesecev in so za 57 odstotkov nad predvidenimi stroški.
Pri Kongresnem uradu za proračun opozarjajo, da ključni ladjedelnici, kot sta Bath Iron Works in Ingalls, sploh nimata zmogljivosti za gradnjo jedrsko gnanih površinskih ladij. Edina realna možnost bi bila ladjedelnica Newport News Shipbuilding v Virginiji, kjer pa že gradijo letalonosilke in jedrske podmornice. Dodaten velikanski projekt bi lahko upočasnil te ključne programe, kar bi imelo dolgoročne posledice za moč celotne flote.
Kitajski pritisk na ameriško floto
Predlog za razred Trump prihaja v času, ko se v Washingtonu soočajo z naraščajočo pomorsko močjo Kitajske. V Pekingu pospešeno širijo svojo floto in vlagajo v razvoj naprednih rušilcev ter podmornic, kar v ZDA povzroča precej skrbi. Visok tempo kitajske ladjedelniške industrije je eden glavnih razlogov, zakaj v ZDA razmišljajo o koreniti posodobitvi in širitvi lastne mornarice.
Debata o prihodnosti ameriške flote tako ostaja v središču političnih in obrambnih razprav. Odločitev med gradnjo mogočnih, a dragih in potencialno ranljivih bojnih ladij ter vlaganjem v manjšo, bolj razpršeno in tehnološko napredno floto bo ključno vplivala na globalno razmerje moči na morju v prihodnjih desetletjih.