Abdullah Öcalan, vodja Delavske stranke Kurdistana

Turško nacionalno gibanje ni imelo večjega in vplivnejšega voditelja, kot je Abdullah Öcalan. Vodenje upora proti turški državi mu ni bilo položeno v zibelko. Mati je bila turškega rodu, oče kurdskega. Sam se v mladih letih, ko se je v začetku študija začel zanimati za politiko in je v 60. in 70. letih Turčija buhtela od političnih strank in novih gibanj, ni hotel sprijazniti s svojo kurdsko identiteto. Turščino je znal bolje kot kurdski jezik. Sprva se je kot konservativni musliman udeleževal protikomunističnih zborovanj, hkrati pa je študij politologije na univerzi v Ankari vlekel v nedogled, ker se je hotel izogniti služenju vojaškega roka. Vmes je bral, in to veliko. Njegovi politični pogledi so se s požiranjem knjig o Kurdih spremenili. Sčasoma je postal nacionalist.

Za kurdsko vprašanje je bilo povojno obdobje po prvi svetovni vojni odločilno. Brez pravih zaveznikov so jih sredi novega risanja meja pustili na cedilu. Trideset milijonov ljudi je bilo po koncu otomanskega imperija razdeljenih med štiri države. Ostali so brez vsakršnih nacionalnih pravic. Prvi oboroženi upor, ki so ga vodili Kurdi leta 1925, je bil krvavo zatrt, prav tako naslednji pet let pozneje. Nova turška država se je odzvala z razglasitvijo izrednih razmer in vojnega prava, s čimer so bile zatrte prav vse pravice Kurdov. Tudi po desetletju vojnega prava v južni Anatoliji se za kurdske pravice ni nič spremenilo. Ni jih bilo. Tako kot ne kurdskega jezika in Kurdov, ki so v turški terminologiji bili opisani zgolj kot »Turki iz gora«.

Abdullah Ocalan leta 1994. Foto: Reuters

Sredi političnega spopadanja med skrajno levico in skrajno desnico v Turčiji so kurdski študentje poskušali v revijah ohranjati kurdsko identiteto, hkrati pa so se po prepovedih skrajnih levih gibanj in strank radikalizirali ter ponovno organizirali v tajnosti. Vse to je videl Öcalan med svojimi študijskimi leti, ko se je sprva udeleževal teh tajnih srečanj, nato pa se je s skupino somišljenikov osamosvojil in v ožjem krogu začel ugotavljati, da je Kurdistan kolonija, ki jo je treba osvoboditi. Sodeloval je pri pisanju manifesta za osvoboditev Kurdistana, s katerim je ugotavljal, da je potreben oboroženi upor. Njegovo organiziranje je potekalo od vrat do vrat. V kurdskih mestih je prepričeval mlade in starejše, da bi se pridružili uporu. Sčasoma je vzpostavil organizacijo z vodstvenim svetom, sodnim svetom in kongresom kot vrhovnim organom odločanja.

Spreminjanje ciljev organizacije

Oboroženi upor se je uradno začel šele leta 1984, potem ko je Öcalan že pet let bival v izgnanstvu v Siriji, kjer je režim Hafeza Al Asada podprl čezmejne napade kurdskih upornikov na turško ozemlje zaradi želje po slabitvi severne sosede. Štiri leta za tretjim vojaškim državnim prevratom v Turčiji, po katerem je kurdski jezik povsem izginil iz javnega življenja, se je boj za osamosvojitev Kurdistana začel. Vse do nedavne odločitve za razpustitev stranke, katere program je imel tudi marksistične elemente, uvodoma pa se je predstavljala kot del svetovne komunistične revolucije, je oboroženi spopad PKK in turške države v 41 letih terjal vsaj 40.000 žrtev na obeh straneh. Ne le da so Kurdi napadali vojsko v jugovzhodnem delu Anatolije, lotili so se tudi civilnih ciljev v mestih, k boju pa so vabili tudi nepolnoletno mladino. Turška vojska se zatiranja upora ni lotevala v rokavicah, podobno kot ne ob ustanovitvi turške republike. Po jugu države so vzniknile številne male vojaške postojanke na gričih pod kurdskimi kraji, iz katerih je vojska izvajala vpade in terorizirala civilno prebivalstvo.

Prvi poskus končanja konflikta je »Apo« (stric, op. a.), kot svojega voditelja imenujejo njegovi Kurdi, v začetku devetdesetih let po padcu železne zavese v Evropi poskušal doseči s takratnim predsednikom Turgutom Özalom. A ko je ta nepričakovano umrl, je mirovni proces propadel. V naslednjem desetletju je nato prišlo do preoblikovanja temeljne politične ideje za prihodnost Kurdov. PKK z Öcalanom na čelu je namreč spreminjala svoja politična stališča do konca konflikta. To se je končalo, ko je Öcalan pristal v turškem zaporu, potem ko so ga turški specialci z drzno akcijo ugrabili na veleposlaništvu Grčije v Keniji, kamor se je zatekel po neuspešnem iskanju azila v Evropi, ker mu je gostoljubje odrekel Hafez Al Asad. Neodvisnost ni bila več temeljni cilj upora, temveč zagotovitev enakih pravic Kurdov v Turčiji, kot jih imajo drugi državljani. To je hotel doseči s konceptom demokratičnega konfederalizma, po katerem bi se država organizirala z avtonomnimi, demokratičnimi in decentraliziranimi enotami. Dodelal ga je v zaporu Imrali, kjer so mu smrtno kazen po njeni ukinitvi spremenili v dosmrtno. Še najbolj so njegove zamisli v realnost prelili v Siriji, kjer je sestrska stranka PKK, Demokratska unija Sirije (PYD), v času državljanske vojne proti Asadu in kot zaveznica Zahoda v boju proti teroristom Islamske države vzpostavila takšne oblike samovlade, kot si jo je zamišljal Öcalan.

Abdullah Öcalan

Tretji poskus sklepanja miru

Izza rešetk je še naprej vodil politiko PKK in oznanjal prekinitve spopadov. To je storil tudi ob drugem velikem poskusu rešitve kurdskega vprašanja, ko je mirovni proces obetavno zagnal takratni premier in zdajšnji predsednik Recep Tayyip Erdogan. A ker je takratna prokurdska stranka začela pred parlamentarnimi volitvami postajati premočna, je Erdogan verjetno predvsem zaradi notranjepolitičnih premislekov prekinil proces, zožil polje svoboščin in na koncu odgovornost za propad pogovorov poskušal pripisati Öcalanu, ker da ta ni prepričal svojih ljudi za mir. Tudi zato je v gibanju vladala previdnost, ko jim je lani Erdoganov koalicijski partner Devlet Bahceli ponudil roko sprave. Öcalan jo je sprejel. PKK se je zaradi doseženih ciljev in spremenjenih mednarodnih političnih okoliščin odločila za samorazpustitev.

Oslabljeni po turških vdorih na sever Sirije in v Irak ter po zdesetkanju njihovih borcev s turškimi brezpilotniki tako po ukazu Apa zaključujejo svoj boj in še naprej – zdaj po mirni poti – terjajo uresničitev svojih pravic z demokratizacijo države. Nova ustava, zagotovitev kulturnih, političnih in manjšinskih pravic, morda določena oblika samouprave. Vse to so odločitve, ki jih bo turška država z vladajočo stranko in predsednikom na čelu še morala sprejeti. Erdogan se bo moral odločiti, kako ob političnih uverturah tudi z demilitarizacijo jugovzhoda ustvariti takšne pogoje, da bo PKK res odložila orožje. In nenazadnje – Kurdi bodo verjetno šele popolnoma svobodni, ko bo svoboden tudi njihov Apo.