Ljubljanski nadškof Stanislav Zore se je v pridigi ob prazniku Marijinega vnebovzetja na Brezjah, kot že nekajkrat doslej, dotaknil tudi splava. V svojem nagovoru je umiranje otrok v vojnah postavil ob bok umetnim prekinitvam nosečnosti. »V našem svetu otroci umirajo: umirajo ne samo v divjanju vojnih sovražnosti, ampak umirajo tudi v sterilnih sobah ustanov za jemanje življenja, ki jih zavijamo v slepeče besede 'moje odločitve'. Smrt, ki jo povzroči morilec v rokavicah, kakor je temu rekel papež Frančišek, ni nič manj kruta kot smrt, ki jo povzroči bomba,« je dejal. Nato je nadaljeval: »Res pa je, da je ta druga smrt veliko bolj glasna kot tista smrt, ki jo povzročajo različna gibanja, ki bodo prej ali slej umrla, kajti vsaka smrt nazadnje pokonča sama sebe.«
Katoliška cerkev sicer resda umetni prekinitvi nosečnosti nasprotuje in jo obravnava kot nedopusten poseg v človeško življenje, vendar je odzive sprožil predvsem način, kako je Zore to stališče izrazil: splav je primerjal s pobijanjem otrok v vojnah in smrtjo, ki jo povzroči bomba, zdravstveno osebje, ki opravlja zakonite prekinitve nosečnosti, pa z morilci. Enega prvih javnih odzivov je na družbenem omrežju objavil filozof Boris Vezjak, ki je Zoretov nastop označil za kulturni boj s prižnice. »Primerjava splava s tragedijo bombnega napada je deplasirana, brezvestna in nesramna do otrok in do žensk. Trditev, da moramo vsi, tudi neverujoči, sprejeti krščanske temelje, pa nevarna in nesprejemljiva,« je zapisal.
»V popolnem soglasju s politično klimo«
Socialna psihologinja Metka Mencin Čeplak meni, da se je Zore dobro zavedal odmevnosti svojih besed in da je bila ostrina izjave namerna. Njegove pridige ne razume zgolj kot izraz cerkvenega nasprotovanja splavu, ampak tudi kot politično sporočilo. »Je pa izjava v popolnem soglasju s politično klimo, ki jo skuša vsiliti vladajoča politična garnitura: z enačenjem splava in pobojev otrok v vojnah in genocidnem iztrebljanju moralno podpira vladno pajdašenje z genocidnimi izraelskimi oblastmi, hkrati pa speljuje vodo na mlin izključevalni pronatalitetni politiki,« dodaja in ocenjuje, da so nadškofove besede nelegitimne in žaljive zlasti do zaposlenih v zdravstvu in lekarnah. »Verjamem, da je njegova izjava za večino prebivalk in prebivalcev, državljank in državljanov Slovenije nelegitimna. Zaradi konteksta, v katerem je izrekel to svojo obsodbo, nadškofovo izjavo razumem kot pritlehno politikantsko, ki je v posmeh otroškim žrtvam vojn in genocidov in temeljnim pravicam žensk.«
Odločanje o rojstvih otrok je v Sloveniji ustavna pravica. Po 55. členu ustave je to odločanje svobodno, država pa mora zagotavljati možnosti za uresničevanje te svoboščine. »Nadškof Zore ima vso pravico misliti in tudi povedati, da misli, da je splav umor otroka, in glasno upati, kot se je tudi izrazil, da bodo feministične organizacije, ki so se vse od začetka dvajsetega stoletja odločno borile za pravico do svobodnega odločanja o rojstvih svojih otrok, kar izginile,« pravijo pri Ženskem lobiju Slovenije. Besede o »različnih gibanjih, ki bodo prej ali slej umrla«, pa v Ženskem lobiju razumejo kot sklicevanje na feministične organizacije, ki zagovarjajo reproduktivne pravice. »Slednje sploh ni od muh, saj imamo trenutno vlado, ki ne prebira ustave, preden sprejme kak zakon, in ki je izrecno obljubila, da se bo potrudila, da organizacije, ki se borijo za nedeljive pravice žensk, ne bodo dobile javnega denarja za zagovorništvo te svoboščine in za prepričevanje javnosti in politike, da je nujno v javne šole uvesti celovito spolno vzgojo.«
Jedro njihove kritike pa ostaja Zoretova primerjava zdravstvenega osebja z morilci. »Ne on ne kdo drug nima pravice primerjati morilcev, ki namerno – pravkar to počne izraelska vojska v Gazi, na Zahodnem bregu, v Libanonu, Iranu – pobijajo otroke v vojnah, in zdravstvenega osebja, ki opravlja svojo z ustavo in zakonom predpisano dolžnost.« Zoretovo skrb za nerojene otroke so nazadnje postavili ob vprašanje spolnih zlorab že rojenih otrok v Katoliški cerkvi. »Nadškof je sicer neprimerno, a jasno izkašljal svoje pravičniško obsojanje zdravstvenega osebja zaradi splava, a zamudil je priložnost, da bi pometel pred lastnim pragom. Skrbijo ga nerojeni otroci, a ob verskem prazniku Matere Božje, ki je simbol čaščenja in spoštovanja vseh mater, bi lahko konkretno povedal tudi kaj o tem, kako bo Katoliška cerkev končno začela učinkovito preprečevati spolne zlorabe otrok v svojih vrstah, torej otrok, ki so se rodili s svobodno izbiro svojih mater, in tako odpravila trpljenje ne samo mladih žrtev, ampak tudi njihovih mater, ki so katoliškim duhovnikom zaupale svoje otroke.«
»Moraliziranje moških celibaterjev«
Strokovni pogled na Zoretov govor je podal tudi sociolog religije Marjan Smrke in ocenil, da nekateri predstavniki Katoliške cerkve kljub aferam, ki so jo pretresle, še vedno pričakujejo, da bo Cerkev v družbi sprejeta kot moralna avtoriteta. »Moraliziranje s stališča moških celibaterjev je lagodno in pristransko. Moški ne more splaviti,« pravi Smrke. »Feministična krilatica, ki se pripisuje Florynce Kennedy, 'če bi moški lahko splavili, bi bil splav zakrament', ni le šaljiv domislek. Meri na to temeljno pristranost.« Po njegovem so cerkveni predstavniki v drugačnem položaju kot ženske, ki se morajo v konkretnih življenjskih okoliščinah odločati o nadaljevanju nosečnosti. »Pristranost celibaterjev je tudi v tem, da sami načeloma ne dajo nobene priložnosti življenju, ki bi bilo možno, saj jih je narava obdarila s spolnimi celicami, a dvignejo prst celo, ko gre za splav iz stiske. Stojijo na obali in obsojajo tiste, ki so med plavanjem v razburkanem morju zajeli vodo,« je dodal.
Zoretu sogovorniki ne odrekajo pravice, da kot nadškof zagovarja nauk Katoliške cerkve o splavu. Mejo pa vidijo pri enačenju zakonitega zdravstvenega posega s pobijanjem otrok v vojnah in označevanju zdravstvenega osebja za morilce. V državi, kjer je svobodno odločanje o rojstvu otrok ustavno varovano, njegove besede zato niso ostale le del verske pridige, temveč so postale javna obsodba konkretnih žensk, zdravnic in zdravnikov. To pa je najbrž v temeljnem nasprotju z usmiljenjem, sočutjem in spoštovanjem človekovega dostojanstva, ki naj bi jih predstavljala Cerkev.
