Na praznik Marijinega vnebovzetja danes mnogi verniki obiskujejo Marijina svetišča. Na osrednji maši na Brezjah jih je nagovoril ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je v pridigi izpostavil, da je Marijino vnebovzetje praznik upanja. Dotaknil pa se je tudi umiranja otrok v vojnah in splava. Kot je dejal Zore, največji Marijin praznik v katoliški cerkvi povabi množice romarjev, da se napotijo iz svojih domov in se podajo v bližnja ali daljna Marijina svetišča, da bi bili deležni sporočila današnjega praznika ter da bi jim romanje k Mariji pomagalo prenoviti življenje in mu povrniti smisel.
Poudaril je, da to ni praznik, s katerim bi vstopali v neko oddaljeno preteklost ali nedoločljivo prihodnost, temveč je praznik našega upanja. »Bistvo današnjega praznika je, da Bog tistega, ki ga ljubi, ne pusti v grobu. Ne prepusti ga smrti in trohnobi, ampak ga vzame k sebi, v življenje, ki presega vsa naša pričakovanja,« je dejal. Zbranim je zaželel, da se jim na današnjem romanju poživijo in utrdijo njihova vera, upanje in ljubezen.
Katera smrt je bolj glasna?
V pridigi se je Zore dotaknil tudi aktualnih družbenih tem, vključno s splavom. »V našem svetu otroci umirajo: umirajo ne samo v divjanju vojnih sovražnosti, ampak umirajo tudi v sterilnih sobah ustanov za jemanje življenja, ki jih zavijamo v slepeče besede 'moje odločitve'. Smrt, ki jo povzroči morilec v rokavicah, kakor je temu rekel papež Frančišek, ni nič manj kruta kot smrt, ki jo povzroči bomba,« je navedel.
»Res pa je, da je ta druga smrt veliko bolj glasna kot tista smrt, ki jo povzročajo različna gibanja, ki bodo prej ali slej umrla, kajti vsaka smrt nazadnje pokonča sama sebe,« je nadaljeval in sklenil, da »ne glede na to, v kako zveneče besede zavijamo svojo smrtno propagando, stopimo na pot smrti, na kateri pred nami umrejo množice, morda celo milijoni nedolžnih, preden smrt potrka tudi na naša vrata, ki smo jih ovesili s parolami svobode in odločitve«.
Kot je dejal Zore, je bila Marija žena odprtih dlani in odprtega srca. In morda je danes najtežje prav prepustiti se in zaupati. »Vse želimo zavarovati, vse želimo nadzorovati, vse načrtovati. S pametnimi urami štejemo svoje korake, merimo kakovost svojega spanca, tehtamo kalorije naših obrokov, štejemo metre naših vzponov in spustov, utrip našega srca. Nisem pa še slišal, da bi mogli imeti pod nadzorom ljubezen, zvestobo, da bi mogli nadzorovati svojo vero,« je dejal.
Pomen tradicije
Zoretu je pred baziliko Marije Pomagaj prisluhnila množica vernikov, še več pa se jih na Brezjah, ki velja za slovensko Marijino narodno svetišče, zvrsti čez dan. Verniki se k podobi Marije Pomagaj, ki jo je pred več kot 200 leti naslikal Leopold Layer, pogosto obračajo zaradi prošenj in zahval. Pri obisku Brezij na veliki šmaren številni izpostavljajo tudi pomen tradicije.
Veliko jih na Brezje pride vsako leto ali pa vsako leto obiščejo drugo slovensko Marijino svetišče. Številni pridejo z družinami in obisk Brezij povežejo z obiskom sorodnikov ali prijateljev. Zlasti tisti iz bližnjih krajev priložnost izkoristijo tudi za rekreacijo in se na Brezje podajo peš ali s kolesom.
Na današnji praznik so polna tudi druga verska središča. Novomeški škof Andrej Saje je v Marijinem svetišču na Zaplazu povedal, da je romanje podoba našega življenja, saj nihče ni prišel na svet zato, da bi ostal na mestu. Dejal je, da nam Marijino vnebovzetje razodeva, da ima naša pot smer in cilj. »Današnji praznik nam odpira pogled k nebesom, hkrati pa nas utrjuje za odgovorno življenje na zemlji,« je poudaril.
Praznik pa, kot je dodal, nagovarja tudi domovino. »Slovenija je dežela bogate krščanske dediščine, številnih romarskih poti in Marijinih svetišč. Hkrati je poklicana, da tudi danes gradi prihodnost na vrednotah, ki človeka povezujejo – na spoštovanju življenja, medsebojnem zaupanju, odgovornosti za skupno dobro, solidarnosti med rodovi in skrbi za družine,« je navedel.