»Občina sporoči do 31. marca tekočega leta za preteklo leto upravnemu organu, pristojnemu za veterinarstvo, seznam zavetišč, ki zanjo izvajajo javno službo iz prvega odstavka tega člena,« piše v noveliranem zakonu o zaščiti živali, ki je začel veljati 20. avgusta lani. Od 212 občin jih je to zakonsko obveznost pravočasno opravilo sedem in v podaljšanem enomesečnem roku dodatno še dve. Tako sredi maja nihče ne ve, koliko občin nima sklenjene pogodbe o oskrbi hišnih živali z nobenim od šestnajstih zavetišč. Posledično se tudi ne ve natančno, kako se na terenu godi zavrženim ali trpinčenim živalim.

Po navedbah Dušana Hajdinjaka vlada anarhija, odnosi med UVHVVR in imetniki zavetišč pa so kot med psi in mačkami.

Zakon je spoštovalo le devet občin

Občine so odgovorne za zapuščene živali na svojem območju, zato morajo imeti lastno zavetišče (takšne so zgolj tri) za njihovo oskrbo ali sklenjeno pogodbo s katerim od obstoječih. Ker zavetišča nimajo toliko namestitvenih enot, kot jih zahteva avgusta lani uveljavljena novela zakona o zaščiti živali (občina si mora na vsakih začetih osemsto registriranih psov v izbranem zavetišču zagotoviti eno namestitveno mesto za psa in po novem tudi dve za mačke), so začela občinam odpovedovati pogodbe oziroma jim teh po preteku ne podaljšujejo.

Že konec leta 2024 je bilo brez pogodbe 56 občin. Koliko jih je trenutno, bi moralo biti znano 31. marca, ko je potekel zakonski rok, do katerega so morale občine Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) sporočiti, s katerim zavetiščem imajo sklenjeno pogodbo. Kot rečeno, jih je poročilo oddalo zgolj devet ali dobri štirje odstotki vseh. Po navedbah UVHVVR sta dve občini ob poročilu navedli, da jim je koncesionar v letu 2026 enostransko prekinil koncesijo, vendar imajo dogovor o sodelovanju po potrebi z več zavetišči, so dodali. In napovedali, da so občine, ki tudi po uradnem pozivu niso posredovale poročila o tem, s katerim zavetiščem imajo sklenjeno pogodbo, v prekršku, zato jih čaka globa.

Podatke skrivajo, ker so »zafrknili«?

Seznama občin, ki lani niso imele sklenjene pogodbe z nobenim zavetiščem, da zanjo opravlja javno službo oskrbe zapuščenih živali, UVHVVR sredi maja še vedno nima. A četudi bi ga imela, bi bil zastarel, kajti v tem letu so nekatere občine na novo ostale brez pogodbe. »Samo naše zavetišče je zaradi novih standardov in pomanjkanja prostora sodelovanje odpovedalo dvanajstim občinam,« je za Dnevnik pojasnil Dušan Hajdinjak, vodja trebanjskega zavetišča Meli in predsednik Združenja oskrbnikov slovenskih zavetišč za zapuščene hišne živali. Ocenjuje, da ta trenutek kakih sto občin nima sklenjene pogodbe z nobenim zavetiščem. Sklepa tudi, da na generalnem uradu UVHVVR v Ljubljani imajo podatek o tem, saj so zavetišča že v začetku leta območnim uradom UVHVVR sporočila, s katerimi občinami sodelujejo. »V Ljubljani te številke najbrž skrivajo, saj vedo, da so s spremembo zakona zafrknili,« je dejal Hajdinjak.

Ena od štirinajstih občin, ki imajo sklenjeno pogodbo z zavetiščem Meli, je tudi kočevska. Župan Gregor Košir nam je dejal, da za oskrbo zapuščenih ali inšpekcijsko odvzetih živali na leto namenijo okoli 25.000 evrov. »Občine smo pripravljene podpisati pogodbe in plačati oskrbo, toda problem je, če pogodbe nimaš s kom skleniti. Občine brez pogodbe pa bodo, verjemite, zelo omejeno prijavljale primere zapuščenih ali trpinčenih živali. Pogledale bodo stran, zato bi se ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter UVHVVR morala sestati s predstavniki zavetišč in se pogovoriti, v čem je problem. To, da sta se umaknila in občinam prepustila, naj same rešujemo ta problem, je zelo nekorektno,« je kritičen kočevski župan. Vidi morda rešitev v regionalnih zavetiščih, ki bi jih skupaj ustanovilo več občin? »Že glede šole za otroke s posebnimi potrebami imam veliko težavo uskladiti se z več občinami, zdaj bomo pa z danes na jutri naredili regionalno zavetišče za zapuščene živali?!« nam je realnost na terenu predstavil Gregor Košir.

Anarhija

Po navedbah Dušana Hajdinjaka vlada anarhija, odnosi med UVHVVR in imetniki zavetišč pa so kot med psi in mačkami. »Nekdo se je spomnil zakonskih sprememb in visokih standardov glede namestitve živali v zavetiščih, zadeva pa razpada. UVHVVR nam tudi račune plačuje z veliko zamudo. Na denar čakamo tudi do 120 dni. Poleg tega je zaradi pomanjkanja prostora inšpekcijskih odvzemov živali zdaj občutno manj,« je dejal Hajdinjak.

Ali to drži, smo UVHVVR vprašali že v začetku aprila. Zanimalo nas je tudi, koliko živali so že odvzeli v tem letu. »Podatek, da je inšpekcijskih odvzemov letos občutno manj, ne drži,« so zatrdili na UVHVRR. Toda števila v tem letu odvzetih živali nam niti na ponovljeno vprašanje z dne 5. maja še vedno niso razkrili, da bi lahko preverili, kdo ima prav. 

Stroški oskrbe zapuščenih živali so se povišali

Novela zakona o zaščiti živali je prinesla višje standarde glede oskrbe zapuščenih živali in strožje pogoje za delovanje zavetišč. »Namen sprememb je bil izboljšati dobrobit živali, vendar so se v praksi pojavili tudi določeni izzivi, predvsem glede zagotavljanja zadostnih kapacitet zavetišč in višjih stroškov izvajanja javne službe,« so za Dnevnik poudarili na novomeški občini, ki ima koncesijsko pogodbo za izvajanje javne službe oskrbe zapuščenih živali sklenjeno z zavetiščem Turk, zato pri njih to poteka nemoteno. »Ocenjujemo pa, da novela dolgoročno pomeni dodatne organizacijske in finančne obremenitve tako za izvajalce kot tudi za občine. Stroški oskrbe zapuščenih živali so se po uveljavitvi novele povečali predvsem zaradi strožjih normativov, daljšega obdobja financiranja oskrbe živali in omejenih zmogljivosti zavetišč,« so navedli na Mestni občini Novo mesto. Poudarili so tudi, da je na njihovem območju problematika zapuščenih živali še vedno pomembno povezana z romskimi naselji, predvsem zaradi nenadzorovanega razmnoževanja živali, pomanjkljivega označevanja in neodgovornega lastništva.

Priporočamo