Predstavniki homeopatov opozarjajo, da v Sloveniji zdravnikom ob uporabi katere koli dopolnilne metode zdravljenja grozi odvzem licence. Trenutna ureditev je po mnenju varuhinje človekovih pravic Simone Drenik Bavdek nesprejemljiva in nesorazmerno posega v pravico zdravnika do opravljanja poklica. Prav tako gre po njeni oceni za nesorazmeren poseg v pravico pacienta do izbire načina zdravljenja. Čim prej bi bilo treba pristopiti k spremembi zakonov o zdravniški službi in o zdravilstvu, se je ob nedavnem sestanku strinjala s predstavniki Slovenskega homeopatskega društva.
»Nesprejemljivo je, da še vedno ni sprejet podzakonski akt zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bi uredil izvajanje dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblik diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije – sprejeti bi ga morali do septembra 1992,« je bila kritična varuhinja. Spomnimo, da danes stvari sicer niso enake, kot so bile v devetdesetih letih. Vmes je bil na primer sprejet zakon o zdravilstvu, ki ukvarjanje s homeopatijo dopušča izključno ljudem z dokončano medicinsko fakulteto; spremenil se je tudi etični kodeks zdravnikov.
Mehčanje prvotnih zapovedi
Mehčanje odnosa do homeopatije je bilo pred dobrim desetletjem opazno. Skupščina zdravniške zbornice je predlog ministrstvu za zdravje, naj ukine odvzemanje licenc zaradi ukvarjanja s homeopatijo, podprla leta 2014. S potezo se sicer ni strinjalo celotno zdravništvo. Na ministrstvu za zdravje so kljub temu napovedali spremembe, s katerimi bi sledili omenjeni odločitvi glede homeopatije.
Take poteze ministrstvo kasneje ni potegnilo. So pa kodeks, ki po etični plati zavezuje zdravnike, malo zatem spremenili v zdravniških vrstah. Kodeks medicinske deontologije iz devetdesetih let dvajsetega stoletja je zdravnikom nalagal prizadevanja za preprečevanje vsega, kar ogroža človekovo zdravje, za odpravo splošne zaostalosti, ostankov vraž, predsodkov in mazaštva. Jezik posodobljenih etičnih okvirov zdravniškega dela iz leta 2016 je bistveno bolj nevtralen. Obenem so se z njimi delno odprla vrata za dopolnilne metode, pri katerih ne gre za znanstveno podprto medicino. Dopolnilni postopki so dopustni ob izvajanju preverjenih načinov diagnostike in zdravljenja ter pri polni obveščenosti bolnika, je razvidno iz še vedno aktualnega kodeksa zdravniške etike, objavljenega leta 2016. Alternativni postopki, gre za tiste, ki bi jih zdravniki izvajali namesto strokovno utemeljene obravnave, nasprotno še vedno niso dopuščeni.
Odzivi na mehčanje prvotnega stališča so bili tudi v tem primeru med zdravniki zelo raznoliki. To je bilo razvidno tudi leta 2017, ko je Slovensko zdravniško društvo v okviru posveta Združenja za homeopatijo predstavilo stališča do alternativnih metod zdravljenja. »V društvu poudarjamo, da je presoja o tem, ali je metoda zdravljenja komplementarna oziroma alternativna, v domeni stroke ter da je uporaba metod zdravljenja, ki niso podprte z znanstvenimi kriteriji, neetična,« so zapisali v omenjeni zdravniški organizaciji.
Tvegano mešanje
Na ministrstvu za zdravje trenutno ne pripravljajo sprememb zakonodaje, ki bi zgolj na področju homeopatije omogočile združljivost opravljanja zdravilske dejavnosti in aktivne zdravniške licence. Namen trenutne ureditve je jasna razmejitev med zdravstveno dejavnostjo, ki temelji na pravilih medicine in sistemu strokovne odgovornosti, ter zdravilsko dejavnostjo, ki je urejena po posebnem zakonu, so poudarili. Tudi mednarodne usmeritve, vključno s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije na področju tradicionalne, komplementarne in integrativne medicine, izpostavljajo pomen varnosti pacientov in ustrezne regulacije, so poudarili.
O predlogu homeopatov, da bi spremenili zakonodajo, je po drugi strani letos že razpravljal glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva. Člani predlogov o spremembi zakona o zdravniški službi v tem primeru niso podprli. Področje homeopatije in drugih alternativnih oziroma komplementarnih metod je trenutno neurejeno, so ocenili, ugotavljali so tudi, da bi bila potrebna celovita sistemsko ureditev.
Učinek placeba (izboljšanje v tem primeru odseva bolnikovega pričakovanja, ne učinkov same snovi, op. p.) ima sicer lahko določen pomen, še posebej pri psihosomatskih težavah, so ocenili, vendar homeopatija ne sme nadomeščati učinkovitega medicinskega zdravljenja. Prav tako je v Sloveniji ne bi smeli financirati iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, so opozorili. Ob tem so posvarili pred tveganjem mešanja uradne medicine z drugimi metodami, ko bi se lahko ob pomanjkanju jasnih pravil uradna medicina umaknila v ozadje. Odvzem licence zgolj zaradi ukvarjanja s homeopatijo sicer ni primeren, menijo. »Ukrepati pa je treba, če se takšne metode uporabljajo neustrezno ali namesto dokazano učinkovitih načinov zdravljenja,« je povzel zapisnik seje glavnega strokovnega sveta.
Za ureditev odgovornosti
O homeopatiji se je februarja ponovno izrekla tudi Komisija RS za medicinsko etiko, ki jo vodi dr. Božidar Voljč. Leta 1998 je komisija podprla strogo ločnico. Zdravniki, ki želijo delovati kot zdravilci, naj se odpovedo zdravniški licenci, so menili v etični komisiji. Zdravnikom v dvojni vlogi ni mogoče zaupati, da verjamejo v znanstveno podlago bioloških, biofizikalnih in biokemijskih zakonitosti medicine, so bili ostri v komisiji. Pri svojem mnenju vztrajajo tudi danes. Komisija tudi v letu 2026 ne vidi razloga, da bi spreminjala stališče o dosledni ločitvi zdravilstva in medicine, je razvidno iz njenega stališča. Kot osnovno izhodišče bi bilo treba upoštevati načela dobrobiti, neškodljivosti, avtonomije in pravičnosti, so našteli, kar naj velja tudi za zdravilske metode. Po oceni komisije pa bi bilo v Sloveniji treba pravno urediti odgovornost zdravilcev za tveganja in posledice njihovih obravnav.
»Vse zdravilske metode oziroma obravnave naj bodo natančno, pregledno in sledljivo opredeljene skupaj s pogoji, pod katerimi se lahko izvajajo. Za vsako zdravilsko področje naj bo navedeno potrebno usposabljanje skupaj z ustanovami, ki so za usposabljanja pristojne,« so predlagali. Brez uspešno zaključenega usposabljanja izvajanje zdravilskih obravnav ne smelo biti dovoljeno, so opozorili v komisiji za medicinsko etiko. To mora veljati tudi za zdravnike, ki bolnike obravnavajo tudi z zdravilskimi metodami, menijo. »Vsak bolnik ali posameznik, ki se odloči za katero koli zdravilsko obravnavo, naj bo o njej predhodno izčrpno obveščen in naj podpiše informirano soglasje,« so še predlagali. Brez takšnega soglasja zdravilskih obravnav ne bi smeli izvajati nikjer, so se zavzeli.
