V Švici je vključitev homeopatije v javno zdravstveno zavarovanje sprožil proces neposredne demokracije. Leta 2009 je potekal referendum o komplementarni medicini, na katerem je 67-odstotna večina glasovala za. S tem je ta veja medicine pridobila ustavno legitimnost.
Švicarsko ministrstvo za zdravje je po referendumu najprej uvedlo poskusno obdobje, leta 2017 pa sprejelo končno odločitev. Osnovno zdravstveno zavarovanje zdaj krije pet metod alternativnega zdravljenja: homeopatijo, holistično (antropozofsko) medicino, kitajsko tradicionalno medicino, zeliščno medicino in nevralno terapijo. Pogoj za povračilo stroškov je, da zdravljenje izvaja licenciran zdravnik z dodatno specializacijo, ki jo priznava švicarsko zdravniško združenje. V Švici homeopatija tako ni ločena od uradne medicine.
Avstrija: priljubljenost kljub omejitvam financiranja
Tudi v Avstriji je homeopatija zelo priljubljena, saj ji zaupa približno desetina prebivalstva, vendar je ureditev drugačna kot v Švici. Zdravniku homeopatu zavarovalnica krije zgolj osnovni pregled, ne pa tudi homeopatskih nasvetov. Večina pacientov ima zato sklenjeno dodatno zasebno zavarovanje, ki krije alternativne oblike zdravljenja in včasih stroške pripravkov. V Avstriji sme homeopatijo izvajati izključno zdravnik, diplome pa podeljuje avstrijska zdravniška zbornica.
Medtem se v državi odvija živahna politična in strokovna razprava o tem, ali bi homeopatijo morali označiti kot dopolnilno metodo brez klasičnega medicinskega dokaza o učinkovitosti. Zaradi priljubljenosti teh metod ostaja zakonodajalec previden in sprememb še ni uveljavil.
Nemčija: minister trčil ob močan homeopatski lobi
V Nemčiji so razmere že dolgo razgrete, predvsem po zaslugi bivšega zveznega ministra za zdravje Karla Lauterbacha. Vztrajal je pri tem, da mora medicina temeljiti na znanosti. Leta 2024 je predlagal, da se iz zdravstvene blagajne ne sme financirati nič, kar nima dokazanega učinka. Pripravil je načrt, po katerem homeopatija ne bi bila več dovoljena dodatna storitev v košarici nemških zdravstvenih zavarovalnic. Večina zavarovalnic namreč homeopatijo krije prostovoljno zaradi konkurenčnega boja za zavarovance, in ne zaradi prepričanja o njeni učinkovitosti.
Ministrov predlog sprva ni bil sprejet, saj ima homeopatska medicina v Nemčiji močan lobi. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja so homeopatska, antropozofska in naturopatska zdravila izvzeta iz nekaterih predpisov zakona o zdravilih. Ni jim treba opraviti strogega postopka odobritve ali dokazati učinkovitosti s kliničnimi preizkušanji.
Vendarle so Lauterbachova prizadevanja pustila posledice. Celo stranka Zeleni, ki tradicionalno podpira alternativne metode, se je na decembrskem kongresu oddaljila od podpore homeopatiji in predlagala prepoved njenega kritja s strani zavarovalnic. Številne nemške deželne zdravniške zbornice so začele ukinjati programe dodatne specializacije; lani je to storila tudi zbornica v Baden-Württembergu. Koalicija kanclerja Friedricha Merza zdaj napoveduje ukrep, ki bi zavarovalnicam dokončno preprečil povračilo stroškov homeopatije.
Združeno kraljestvo, Francija in Španija: umik iz javnega sistema
Britanski nacionalni zdravstveni sistem (NHS) od leta 2017 ne financira več homeopatskih zdravil. Zdravnikom je bilo izdano navodilo, naj jih ne predpisujejo, ker »ni jasnih dokazov o njihovi učinkovitosti«. Homeopatija v Združenem kraljestvu ni zakonsko regulirana in je dostopna skoraj izključno samoplačniško.
Francija je bila dolga leta svetovna prestolnica homeopatije in sedež vodilnega proizvajalca Boirona. Stroške zdravljenja in pripravkov je delno krila državna zavarovalnica. Ob prelomu desetletja je po ostrih kritikah zdravstvenih krogov sledil zasuk. Državna zdravstvena agencija je ugotovila pomanjkanje znanstvenih dokazov, zato je homeopatsko zdravljenje postalo v celoti samoplačniško.
Španija omejuje homeopatijo še strožje. Tam ni del javnega zdravstvenega sistema in je uradno uvrščena med »psevdoterapije«. Večina španskih univerz je pod pritiskom vlade in znanstvene skupnosti že ukinila vse podiplomske specializacije s tega področja.
Od »duhovne moči« do placeba
Homeopatijo je pred več kot 200 leti utemeljil Samuel Hahnemann na načelu podobnosti: snovi, ki pri zdravi osebi sprožijo določene simptome, naj bi pri bolniku te iste simptome lajšale, če so močno razredčene. Ta predpostavka se je izkazala za dokazljivo napačno. Skoraj vsa homeopatska zdravila so tako razredčena, da učinkovine nimajo nobenega farmakološkega učinka. Mnoga ne vsebujejo niti ene molekule snovi, navedene na embalaži. Hahnemann je verjel, da ritualno redčenje in tresenje (sukusija) sprosti »duhovno moč, skrito v bistvu zdravila«.
Znanstveno stališče je soglasno: učinek homeopatskih pripravkov ne presega placebo učinka. Zagovorniki homeopatije medtem trdijo, da pripravki delujejo na energijski ravni, ki se izmika konvencionalni znanosti.
Kronski dokaz se je izkazal za znanstveno manipulacijo
Čeprav je načelo homeopatije v nasprotju s temeljnimi znanstvenimi načeli, so leta 2020 zagovorniki menili, da so dobili kronski dokaz o njeni učinkovitosti. Prestižna revija The Oncologist je objavila študijo raziskovalcev Univerze na Dunaju, ki je trdila, da pacienti z rakom na pljučih ob uporabi homeopatije živijo dlje in imajo boljšo kakovost življenja. V raziskavo je bilo vključenih 150 oseb.
Kritiki so nemudoma podvomili o verodostojnosti rezultatov. Pri podrobnem pregledu se je izkazalo, da so bili podatki verjetno naknadno prirejeni. Dunajska univerza je naročila preiskavo pri Avstrijski agenciji za znanstveno integriteto (ÖAWI), ki je potrdila sume ponarejanja, izmišljevanja in manipulacije podatkov. Agencija je revijo pozvala k umiku članka. Šele 24. novembra 2025, več kot pet let po objavi in tri leta po razsodbi ÖAWI, je revija The Oncologist članek dokončno umaknila.
