Predlog novega zakona o medijih je minuli teden, po dolgi in na trenutke burni razpravi v državnem zboru ter ob pretresanju neštetih dopolnil, prestal drugo obravnavo in so ga poslali v tretjo. To pomeni, da je zakon zdaj v zadnji fazi zakonodajnega postopka, v kateri poslanci glasujejo o končnem besedilu. Če bo torej zakon na glasovanju sprejet – glasovanje je predvideno maja, na redni seji državnega zbora – bo Slovenija po več kot dvajsetih letih dobila novo ureditev na področju medijev, ki pa še zdaleč ni idealna.
Francija je pred nekaj leti uvedla shemo v vrednosti 360 milijonov evrov za podporo fizični distribuciji tiskanih medijev; Nemčija je napovedala podporo v višini 220 milijonov evrov; na Hrvaškem bodo namenili 140 milijonov; Luksemburg že od leta 1976 omogoča neposredne subvencije tisku, ki znašajo približno 10 milijonov evrov na leto; Belgija pa je napovedala, da bo do leta 2027 postopoma ukinila subvencije za distribucijo časopisov, saj je vlada ocenila, da se je tisk v času podpore znova postavil na noge in lahko spet preide na lastne distributerje. Kako bo s sofinanciranjem distribucije pri nas, bo jasno šele po sprejetju zakona in po sprejetih uredbah.
Verjetno najpomembnejša novost v zakonu so členi, ki govorijo o finančni pomoči medijem, saj so bili ti doslej edina gospodarska panoga, ki ni bila upravičena do državne pomoči. To pomeni, da so lahko finančna sredstva pridobili le prek vsakoletnega razpisa za sofinanciranje medijskih vsebin, ki pa je prvenstveno namenjen radijskim in televizijskim programom posebnega pomena ter neodvisnim in specializiranim medijem. Za leto 2025 je ministrstvo za kulturo razpisu namenilo 4,1 milijona evrov, napovedujejo pa, da bo v letu 2026 na voljo okoli osem milijonov evrov.
Ker omenjeni razpis ne zadostuje za sofinanciranje in preživetje medijev, zlasti ne tiskanih, novi medijski zakon uvaja štiri sheme finančne pomoči: pomoč pri digitalnem prehodu tiskanih medijev, pomoč digitalnim medijem, subvencioniranje distribucije in naročnin ter spodbujanje zaposlovanja novinarjev.
»Zakon je napisan nenatančno in ohlapno«
Čeprav sheme financiranja predstavljajo novost, ki naj bi rešila finančne težave medijev, zakon ne določa konkretnih številk oziroma višine sredstev, ki naj bi jih zagotavljale novozapisane sheme državne pomoči, kar je že dalj časa predmet ostre kritike strokovnjakov s področja medijev.
Prof. dr. Marko Milosavljević meni, da je sicer pohvalno, da zakon sploh predvideva določene sheme pomoči, vendar bi moral vključevati še dodatne – na primer shemo za sofinanciranje dopisništev po Sloveniji in po svetu za vse tipe medijev. Glavno pomanjkljivost zakona vidi v njegovi dikciji. »Zakon je namreč napisan skrajno nenatančno in ohlapno, s čimer dopušča najbolj nezaželene interpretacije ali ukrepe različnih akterjev – tistih, ki bodo dodeljevali državno pomoč, odločali o koncentraciji medijev, o tem, kateri medij bo dobil koliko subvencioniranih novinarskih delovnih mest, in tako dalje,« pravi Milosavljević. »Če v zakonu ni ustrezne natančnosti, kamor sodijo tudi številčni pragovi, minimumi in maksimumi sredstev, to pomeni, da je odločanje v veliki meri ali celo povsem arbitrarno in s tem dovzetno za politične ali ekonomske zlorabe,« je še pojasnil.
Povedano drugače: tiskani mediji, ki se trenutno spopadajo z vse višjimi stroški distribucije in vse nižjo naklado, bodo z zakonom sicer dobili možnost sofinanciranja distribucije, vendar zakon ne določa višine tega sofinanciranja, še manj pa sistema, s katerim bi se ocenjevala dejanska potreba po njem. Prav tako še ni jasno, koliko sredstev bo vlada shemam sploh namenila po uveljavitvi zakona.
Neuradno naj bi ključni predstavniki tiskanih medijev izračunali, da bi za odpravo distribucijskih stroškov in preživetje tiska vsi tiskani mediji v Sloveniji skupno potrebovali približno 15 milijonov evrov pomoči na leto. Spomnimo, da je letošnji razpis za sofinanciranje medijskih vsebin znašal 4,1 milijona evra. Na ministrstvu za kulturo so sicer pojasnili, da se bodo vse številke in zneski določili kasneje z uredbo, a Marko Milosavljević opozarja: »V Sloveniji, kjer imamo dolgo zgodovino zlorab uredb ter arbitrarnega uvajanja in ukinjanja uredb z vsako novo vlado, to pač ne gre.«
V Društvu novinarjev Slovenije so ob pripravi zakona ministrstvu predlagali danski model kot dobro in preverjeno rešitev na primerljivem trgu. Ta predvideva sofinanciranje določenega odstotka novinarskega dela, predvsem plač. »Po danskem modelu mediji v sistem pristopajo na podlagi vnaprej znanih kvantitativnih kriterijev, brez razpisov in komisij. Gre za sistematično, nediskriminatorno, neprojektno in večletno financiranje medijske produkcije,« pojasnjujejo. »Z zakonom o medijih bomo očitno dobili drugačen model, ki pa kljub vsemu pomeni napredek v primerjavi z obstoječim zakonom. Ker pa predlog zakona ne določa višine letnih sredstev, bo celoten mehanizem podvržen nestabilnosti in politični pristranskosti.«
Hrvaška za distribucijo namenila 140 milijonov
Medtem ko tiskanim medijem v Sloveniji zaradi stroškov distribucije grozi postopni propad, je hrvaško ministrstvo za kulturo in medije minuli teden objavilo razpis v vrednosti 140 milijonov evrov, s katerim bo prevzelo stroške distribucije tiskanih medijev. Gre, kot so zapisali, za storitev splošnega gospodarskega pomena, zato bo vlada omogočila državno financiranje dejavnosti, ki je postala tržno nevzdržna zaradi stalnega padca prodaje tiskovin.
Država bo izbranemu distributerju plačevala nadomestilo, ki pokriva razliko med stroški distribucije in prihodki izdajateljev, skupaj z razumno stopnjo dobička. Ocenjeni letni strošek storitve je 20 milijonov evrov, razpis pa velja za petletno obdobje z možnostjo podaljšanja za dodatni dve leti, kar skupno pomeni do 140 milijonov evrov v sedmih letih. Distributer se bo zavezal, da vsak dan dostavi tiskovine na 2828 prodajnih mest in 49.000 naročnikom po vsej Hrvaški. Pri tem je treba poudariti, da je hrvaški model prodaje časnikov tako imenovani mediteranski model, kar pomeni, da ljudje časnike po večini kupujejo v prosti prodaji, medtem ko imamo v Sloveniji germanski model, kar pomeni, da je večina ljudi na časnike naročena. Zaradi tega je slovenski tisk bistveno bolj odvisen od distribucije. In vendar je Hrvaška za pomoč pri distribuciji odmerila veliko vsoto denarja.
