Tako zagovorniki kot nasprotniki interventnega zakona bodo v prihodnjih tednih vse sile usmerili v prepričevanje volilcev, da omnibusni zakon prinaša razvoj oziroma razkroj Slovenije. Ravno zato, ker zakon posega v kar deset različnih zakonov in vključuje več različnih, med seboj nepovezanih ukrepov, bodo volilci tehtali, ali, gledano v celoti, prevladujejo plusi ali minusi, kdo z zakonom pridobi, kdo pa je spregledan oziroma na daljši rok celo izgublja. Tehtali pa bodo tudi med uveljavitvijo zakona in njegovimi za javne finance nekoliko manj bolečimi alternativami.

Svojo so že ponudili v stranki Gibanje Svoboda in tudi v sindikalnih centralah. Oboji predlagajo dohodninske spremembe, ki bi zvišale neto plače zaposlenim v vseh dohodkovnih skupinah in ne le najbolje plačanim.

Na referendumu o interventnem zakonu volilci ne bomo odločali o razbremenitvi vseh plač, temveč o uveljavitvi razvojne kapice, ki bi učinkovala na neto plače najbolje plačanih, ki prejemajo nad 7500 evrov bruto.

Kljub poskusom zavajajočih interpretacij nekaterih zagovornikov interventnega zakona, češ da ta ljudem prinaša višje plače, takšne razbremenitve dela interventni zakon ne vključuje, pač pa so njegove največje koristi skoncentrirane le pri določenih skupinah, pri čemer na račun razvojne kapice izstopa peščica oziroma približno odstotek tistih, ki zaslužijo več kot 7500 evrov bruto. Vsem drugim zaposlenim se na račun interventnega zakona neto plače ne bi zvišale.

Janša o predlogu Svobode: “Aleluja in hvala Bogu”

Toda predsednik vlade Janez Janša je napovedal možnost, da bi v koaliciji ob ustreznih dopolnitvah podprli tudi predlog Gibanja Svoboda za spremembe pri dohodnini. »Mi smo pomembne korake k razbremenitvi dela naredili že v prejšnjem mandatu z mini davčno reformo. Potem je prišla neka druga vlada, ki je to ustavila, zdaj pa ista stranka, ki je to ustavila, predlaga ravno to … Kar je sicer v redu. Mi bomo to podprli oziroma dopolnili,« je prejšnji teden na poslovnem zajtrku Ameriške gospodarske zbornice Slovenija dejal Janša.

Tudi v včerajšnjem odgovoru na poslansko vprašanje Ive Dimic (NSi) je dejal, da je razbremenitev pri dohodnini nujni in naslednji korak po uveljavitvi razvojnega zakona. »Tukaj gre za neposredno povezavo pozitivnih učinkov razvojne kapice in višje splošne dohodninske olajšave, ker oboje razbremenjuje delo. Prevelika obremenitev dela je ena od ključnih ovir za večjo konkurenčnost Slovenije.« Po njegovi oceni obstaja upanje, da bomo prišli do teh sprememb, »kajti tudi ena od opozicijskih strank je zdaj vložila zakon, ki gre v podobno smer, in jaz bom rekel aleluja in hvala Bogu«.

Janša bi se do Svobodinega predloga težko opredelil drugače, saj je vsebinsko podoben tistemu, ki ga je njegova vlada že sprejela v prejšnjem mandatu, prav tako pa je zaveza o razbremenitvi dela in povečanju neto dohodkov vseh zaposlenih jasno zapisana tudi v koalicijski pogodbi aktualne vlade.

Bomo odločali samo na zakonodajnem referendumu?

Nedavni referendumski četverček koaliciji ni prinesel pričakovanega političnega učinka, saj so dodatni trije posvetovalni referendumu vplivali tudi na mobilizacijo nasprotnikov, ne le zagovornikov, glasovanje volilcev pa tudi ni bilo povsem blokovsko, pač pa so o posameznih vprašanjih, tudi če so bila ta posplošena, brez konkretnih rešitev, sami opravili razmislek. Posvetovalni referendumi tako v nasprotju s pričakovanji predlagateljev tudi niso povsem zameglili glavnega in edinega zavezujočega referendumskega odločanja, o preiskovalnih komisijah. V koaliciji zato po neuradnih informacijah razmišljajo o tem, da že napovedanih treh posvetovalnih referendumov (o prepovedi burk, prestrukturiranju javnega sektorja ter znižanju DDV na osnovna živila in energente) ne bi priključili k zakonodajnemu referendumu, pač pa da bi se osredotočili zgolj na zagovarjanje za vladno koalicijo vsebinsko in simbolno pomembnega interventnega zakona.

Javne finance izpolnitve vseh želja ne prenesejo

Ključno vprašanje pri tem pa je, kje bi glede na proračunsko luknjo, ki bi jo izvrtal interventni zakon, in glede na trenutno stanje javnih financ skoraj na meji primanjkljaja treh odstotkov BDP, lahko vzeli še za dohodninsko razbremenitev, saj je fiskalni prostor močno omejen. Ali potemtakem morebitna podpora interventnemu zakonu zmanjšuje možnost za to, da bi kratkoročno uveljavili tudi dohodninske razbremenitve plač oziroma obrnjeno?

Interventni zakon bi primanjkljaj kratkoročno povečal za približno 1,2 milijarde, od tega bi bili najbolj, za več kot 700 milijonov, prikrajšani ključni javni blagajni, pokojninska in zdravstvena, pri čemer vladna koalicija kljub številnim pozivom še vedno ni pojasnila, kako bi kompenzirala ta izpad.

Fiskalni svet je v svoji analizi ocenil, da bi uveljavitev zakona verjetno spodbudila gospodarsko rast, vendar njeni povratni učinki v nobeni opravljeni simulaciji ne bi nadomestili neposrednega poslabšanja javnih financ. Prav to ter tveganje posledične slabitve javnih storitev in znižanja pravic za vse (na račun ugodnosti le za izbrane skupine, med katerimi izstopajo najvišje plačani, normirani podjetniki, najemodajalci, nekateri upokojenci in zasebniki v zdravstvu) pa je ključni argument nasprotnikov interventnega zakona.

»Vsak evro nižjih prispevkov za določene skupine prebivalstva je evro manj v sistemu, iz katerega se financirajo pokojnine, zdravstvo in dolgotrajna oskrba,« so opozorili sindikati, ki so pobudniki referenduma.

Glede na proračunsko luknjo, ki bi jo prinesel omnibusni interventni zakon, se postavlja vprašanje, iz katerih virov bi lahko financirali še morebitno dodatno razbremenitev dohodnine.

Finančne posledice ima seveda tudi predlog sprememb zakona o dohodnini, ki ga je v parlamentarni postopek že vložila Svoboda. Njegove poglavitne rešitve so zvišanje splošne olajšave na 6500 evrov in prilagoditev dohodkovnega praga ter sprememba dohodninske lestvice (z nekoliko širšimi razredi in nižjimi davčnimi stopnjami).

Zaposleni (brez otrok) z letno bruto plačo do 20.000 evrov bi preračunano pridobil 150 evrov na leto, tisti z letno bruto plačo 30.000 evrov 740 evrov, tisti s 60.000 evri bruto pa 2550 evrov na leto. V Svobodi skupni bruto izpad ocenjujejo na približno 800 milijonov, neto izpad (zaradi dodatne potrošnje in povečanja prihodkov od DDV) pa na 670 milijonov evrov.

»Zaradi višje gospodarske rasti, povečanega zaposlovanja, dviga plač, večje potrošnje in večjih investicij ter tudi na podlagi napovedi fiskalnega sveta se pričakuje, da se bo proračunski izpad iz naslova sprememb zakona v prihodnjih letih zmanjševal in v petih do desetih letih popolnoma nevtraliziral,« so zapisali, ob tem pa med drugim spomnili na priporočila OECD, da bi morala Slovenija povečati obdavčitev nepremičnega premoženja (na primer prazne nepremičnine), kar bi lahko bil vir dodatnih prihodkov. Aktualna koalicija o tem ne razmišlja.

Več predlogov z istim ciljem

Podobno so tudi sindikalne centrale predlagale, da se zneski splošne in drugih olajšav ter vrednosti davčnih razredov dvignejo za vsaj 10 odstotkov. V tem primeru bi se na primer splošna davčna olajšava dvignila s 5551,93 evra na 6107,12 evra.

S predlogi davčne reforme, ki med drugim predvidevajo tudi zvišanje splošne dohodninske olajšave celo na 7000 ali 8000 evrov na leto, se je v zadnjem obdobju ukvarjal tudi vladni strateški svet za gospodarstvo. Janša je včeraj dejal, da bodo na podlagi njegovih predlogov narejeni še strokovni izračuni, kaj pomenijo za javne finance in kakšna naj bo časovnica.

Predsednik sveta Marko Lotrič pa je nedavno dejal, da bodo pred nadaljevanjem razprave o razbremenitvah počakali na razplet referenduma o interventnem zakonu, ki bo 6. decembra. V davčnem letu 2027 zaposleni na razbremenitve torej še ne morejo računati.

Past omnibusne tehnike

Če bi volilci interventni zakon na referendumu zavrnili, to samo po sebi še ne bi pomenilo, da koalicija eno leto ne bi smela sprejeti nobenega zakona, ki bi kakor koli vplival na davke ali javne finance oziroma druga področja. 25. člen zakona o referendumu in ljudski iniciativi namreč določa, da »eno leto po razglasitvi odločitve na referendumu državni zbor ne sme sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev«. Morebitnih sprememb pri dohodnini referendumski izid, tudi negativen, torej ne more blokirati.

Bi pa zavrnitev interventnega zakona na eni strani pomenila, da bi bile vladi prihranjene nekatere proračunske skrbi, na drugi pa tudi, da še vsaj eno leto ne bi mogla uveljaviti nekaterih, po možnosti izboljšanih posamičnih rešitev iz interventnega zakona, tudi takšnih, ki v javnosti in opoziciji niso naletele na tolikšno nasprotovanje (na primer znižanje DDV na osnovna živila in energente pod določenimi pogoji in z določenimi varovalkami). Te rešitve bi lahko bile medtem že sprejete, če jih predlagatelji ne bi rokohitrsko in nepremišljeno vključili v sporni omnibusni zakonski paket, ki je kot celota blokiran z referendumom, temveč bi jih predlagali v ločenih novelah posameznih zakonov. V tem smislu bi se koaliciji uporaba sporne omnibusne tehnike lahko maščevala.

Priporočamo