Gal je povedala, da je bilo združevanje šol urejeno že pred njenim prihodom na mesto ravnateljice. Po njenih besedah je reorganizacija povezana z manjšim številom otrok kot so ga imele šole nekoč, učiteljem pa naj bi omogočila medsebojno pomoč in večjo povezanost pri uresničevanju dvojezičnosti. "Da se vidi dvojezičnost, da se vidi, da smo enotni," je pojasnila.
Na gornjeseniški šoli je 51 učencev, v Števanovcih pa 37. Na Gornjem Seniku poučuje osem učiteljev, poleg njih sta tam še ravnateljica in njena pomočnica, v Števanovcih je deset učiteljev. Zaradi pomanjkanja pedagoškega kadra na Gornji Senik prihajajo tudi učitelji, ki posamezne ure izvajajo pogodbeno.
Pod združenim zavodom so tudi trije vrtci. V Števanovcih je 22 otrok, v Sakalovcih 23, na Gornjem Seniku pa je v mešani skupini 11 otrok. V vrtcih sta po dve vzgojiteljici in varuški, pri delu pa pomagajo tudi asistenti iz Slovenije. Šola ima dva učitelja asistenta, v vrtcih pa so tri vzgojiteljice asistentke. Učitelji asistenti delujejo predvsem kot podpora slovenskemu jeziku oziroma dvojezičnemu pouku.
Gal je pojasnila, da je dvojezični pouk organiziran tako, da imajo učenci učne ure slovenskega jezika, pri nekaterih predmetih pa pouk poteka dvojezično. Mednje sodijo telesna, likovna in glasbena vzgoja ter spoznavanje okolja. Poleg tega imajo tudi narodnostno uro, pri kateri se učenci dvojezično seznanjajo s kulturno dediščino okolja.
Na šoli so tako otroci iz porabskih slovenskih družin, Madžari in otroci iz dvojezičnih družin. Gal meni, da je pri sprejemanju dvojezičnosti pomemben zgled odraslih. "Mi se tu trudimo, da bi dvojezičnost živela, da ne bi bila samo v učbenikih, v knjigah," je dejala. Želi si, da bi se slovenski in madžarski jezik slišala tudi na hodnikih šole.
Ob tem je opozorila na razliko med dvojezičnim šolstvom v Porabju in na dvojezičnem območju v Prekmurju. Medtem ko je v okolici Lendave madžarski jezik tudi uradni jezik, je v Porabju jezik okolja slovenski jezik, je povedala. Po njenih izkušnjah porabski Slovenci slovenski jezik in svojo kulturo ohranjajo zelo zavzeto.
Gal je diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Več kot 20 let je delala v dvojezičnem vrtcu v Lendavi, kjer je bila deset let slovensko govoreča in deset let madžarsko govoreča vzgojiteljica, opravljala pa je tudi funkcijo vršilke dolžnosti ravnatelja. Prihaja iz dvojezične družine, po narodnosti je Madžarka, ima slovensko državljanstvo, njen materni jezik pa je slovenski. Z družino živi v Rogašovcih na Goričkem.
Za kandidaturo za ravnateljico šole v Porabju se je odločila, ker je v tem videla izziv in priložnost za uresničevanje svojega odnosa do dvojezičnosti. Kot je povedala, dvojezičnost sprejema kot bogastvo in privilegij ter kot nekaj, kar želi prenašati naprej.
Njena želja je, da bi učenci v dvojezičnosti prepoznali prednost in bogastvo okolja, v katerem živijo. "Rada bi, da otroci vidijo, kakšen privilegij je dvojezičnost, na kako bogatem okolju živijo, kaj jim vse da prepletanje dveh kultur," je povedala. Dodala je, da bi bila zelo zadovoljna, če bi ji uspelo ob dvojezičnosti še izboljšati kakovost slovenskega jezika.