Toda ali se bo s tem kaj spremenilo? Dnevnikovo poizvedovanje je namreč pokazalo, da so voditelji odločujočih institucij v državi v precejšnjih dvomih, ali spremembe na tem področju sploh potrebujemo.
Peticijo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja bodo danes predstavili v Centru nevladnih organizacij Slovenije. Peticijo je doslej podpisalo že več kot sto vodilnih slovenskih intelektualcev in javnih osebnosti z zelo različnih področij. Med njimi so trije nekdanji rektorji, pravniki, vrsta pisateljev in pesnikov, nekateri zdravniki in medicinske sestre. Na javni predstavitvi bosta svoje stališče do evtanazije predstavila tudi Alenka Čurin Janžekovič in Andrej Pleterski, samo peticijo, ki jo bo mogoče podpisati na spletni strani www.pravapeticija.com, pa bo predstavil filozof Igor Pribac.
»Čeprav vem, da je pravni ureditvi pomoči pri dokončanju življenja naklonjena večina ljudi v Sloveniji, me je vseeno presenetil odziv uglednih posameznikov, ki smo jih povabili k podpisu naše pobude. Mislim, da bo njihova pridružitev naši zahtevi pomenila ključni dogodek, ko se bo moralo prenehati sprenevedanje, da razrešitev pravnega odnosa do evtanazije zanima le nekaj posameznikov,« pa pravi Dušan Keber, sopobudnik peticije.
Pokojni akademik, zgodovinar dr. Janko Pleterski je malo pred svojo smrtjo na slovensko politiko naslovil pobudo, ki je pretresla javnost. Potem ko mu oslepelemu, oglušelemu in naveličanemu trpljenja boleči samomor ni uspel, je pisal vodstvu državnega zbora in ga pozval, naj sistemsko uredi, da bodo lahko tudi tukajšnji ljudje uveljavili človekovo pravico do smrti. Državni zbor se ni odzval. Po smrti prof. Pleterskega je odprto pismo na tri izbrane institucije – zdravniško zbornico, zdravniško društvo in ustavno sodišče – naslovila upokojena ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič. V njem je javnost seznanila, da zaradi svoje napredujoče kronične bolezni načrtuje odhod v Švico, kjer je evtanazija uzakonjena. Omenjene tri institucije pa je pozvala, naj o tem vprašanju sprožijo vsaj široko javno razpravo. Tudi gospe Čurin Janžekovič ni javno nihče odpisal. Prejšnji teden pa se je javnosti dotaknila zgodba umirajočega, zdaj že pokojnega 20-letnega dekleta z osteosarkomom, ki je želelo umreti z evtanazijo v Belgiji. A je ni dočakalo… Vse tri pobude za uzakonitev evtanazije (in oziroma ali samomora s pomočjo) so sicer odmevale. Kar nekaj institucij, med njimi zdravniška zbornica, zdravniško društvo, predsednik države in SAZU, je napovedalo nove posvete o evtanaziji. A do danes se ni zgodilo še nič. Na Dnevniku smo zbrali stališča najpomembnejših akterjev v naši državi.
Zdenka Čebašek Travnik, ZZS
V Zdravniški zbornici Slovenije so svoja odklonilna stališča do evtanazije in asistiranega samomora v javnosti že večkrat pojasnjevali. »Na kratki rok jih ne bomo spreminjali,« je povedala predsednica Zdenka Čebašek Travnik. Ob vprašanju evtanazije se sprašuje, zakaj bi morali evtanazijo in pomoč pri samomoru izvajati samo zdravniki in ne morda tudi kdo drug. Veliko vprašanje je po njenem tudi, kdo naj bi poučeval to dvoje in v katerem delu študija, saj v Sloveniji noben kurikul zdravniškega izobraževanja ne vključuje specializacije iz paliativne medicine. »Na podlagi česa naj bi torej zdravnik pomagal pri samomoru ali celo izvajal evtanazijo? In kakšen sloves bi si pridobil zdravnik, ki bi jo bil pripravljen izvajati? Ali mu ne bi v tem primeru pripisali »morilske sle« kot v primeru dr. Radana?« se boji dr. Čebašek-Travnikova. Razprave o evtanaziji vseeno ne zavrača.
Rajko Knez, ustavno sodišče
Ustavni sodniki se bodo morda v prihodnosti srečali z vprašanjem evtanazije, zato nam je predsednik ustavnega sodišča lahko odgovoril le zelo zadržano. »Razpravo o evtanaziji zelo podpiram. Gre za težka vprašanja s pomembno dimenzijo pravnih, medicinskih, socialnih, antropoloških in drugih vidikov, vsem pa so skupna etična izhodišča,« pravi dr. Rajko Knez. Izredno težko je najti enoznačne odgovore. Ti, poudarja, »globoko zarežejo v družbo kot celoto, hkrati pa pomembno zadevajo človekovo dostojanstvo.« Rajko Knez ob tem opaža, da slovensko okolje še nikoli doslej ni bilo tako dovzetno za to temo. »Razlogi za to so različni, od informacij o razvoju urejanja vprašanja evtanazije v nekaterih državah in razvoja znanosti do negativnih posledic ekonomskega razvoja, ki povzročajo medčloveške in tudi medgeneracijske odtujitve.«
Stanislav Zore, ljubljanski nadškof
»Osebno mislim, da ljudje potrebujejo upanje in življenje, zato se mi zdi potrebneje negovati kulturo življenja v vseh porah narodovega telesa. Tisto, kar potrebujemo, je uvedba paliativne oskrbe na vseh ravneh, v ustanovah in v domači oskrbi,« svoje odklonilno stališče do možnosti uzakonitve evtanazije utemeljuje ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Nepotrebna se mu zdi tudi javna razprava o tem vprašanju: »V Sloveniji ni potrebe po uvedbi evtanazije, saj je ta v nasprotju s pravico do življenja in solidarnostjo med zdravimi in bolnimi. Poleg tega evtanazija odpira vrata za številne zlorabe in je pogosto razumljena kot ekonomski ukrep za zmanjšanje izdatkov za bolne in ostarele,« meni nadškof Zore.
Tadej Bajd, SAZU
»Zmeraj sem razmišljal predvsem o življenju in o tem, kako narediti življenje čim kakovostnejše in koristnejše, tako v znanstvenem kot v kulturnem smislu. Misel na smrt sem puščal ob strani, češ saj pride sama in nanjo tako ali tako ne moremo vplivati. Sedaj pa se pogovarjamo ravno o tem, da lahko vsaj do neke mere vplivamo na smrt. Ko pomislim na zadnji dve leti, ki jih je v domu za ostarele preživela moja 99-letna mama, sem za evtanazijo. Ko pomislim na akademika Pleterskega, ki sem ga prav tako obiskal v domu za ostarele, sem tudi za. Imam pa nekaj znancev zdravnikov, ki kljub dolgemu stažu trpijo vselej, kadar izgubijo bolnika, ki jim je bil zaupan. Ko se skušam vživeti v njihovo kožo, me obidejo dvomi. Ne vem, ali bi sam lahko izvršil takšno dejanje. Mislim, da se moramo o tej temi veliko pogovarjati in s počasnimi in preudarnimi koraki priti do sklepov.«
Peter Svetina, varuh človekovih pravic
»Ob vprašanju evtanazije sem osebno v globokem precepu. Razumem stisko ljudi, ki jo zagovarjajo oziroma si je želijo, po drugi strani pa se morebitne uzakonitve bojim. Zgodovina nas uči, da je vedno mogoče zlorabiti sistem. V totalitarnih režimih so tudi imeli »neodvisne« komisije, ki so nato odločale o življenju in smrti bolnih, onemoglih, ljudi z motnjami v razvoju. V nacistični Nemčiji so osebam s težjimi motnjami v srce vbrizgavali nafto… Skratka, strah me je zlorab, tega, da se dobre ideje izrodijo. Kot se je psihiatrija v totalitarnih režimih. Ne poznam globine različnih sistemov pomoči hudo bolnim, mislim pa, da evtanazije ne bi smeli izvajati zdravniki. Zdravnik ni bog.«
