V okviru priprave celovite šolske reforme so na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino (MIZM) izvedli tretjega od desetih načrtovanih strokovnih posvetov. Poleg predstavnikov ekipe, ki jo je minister Borut Rončević imenoval v sporni 26-članski strokovni svet za reformo, so na srečanju sodelovali tudi povabljeni ravnatelji, učitelji in drugi strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju ter predstavniki Dijaške organizacije Slovenije.
Rdeča nit razprave so bili prepoznavanje in spodbujanje nadarjenosti, obravnava otrok s posebnimi potrebami in vključevanje otrok priseljencev v izobraževalni sistem.
Merilo uspešnosti mora biti napredek otroka
Po besedah državne sekretarke Mojce Škrinjar bo treba na področju podpore nadarjenih narediti konkreten korak naprej: v izobraževalnem sistemu jim bo treba nameniti bistveno več pozornosti in oblikovati konkretne ukrepe za spodbujanje njihovega razvoja. Otrokom bo treba omogočiti, da svoje sposobnosti razvijajo tako v razredu kot zunaj njega, za to pa, so sklenili na posvetu, bodo potrebovali več priložnosti za razvoj različnih talentov, dodatna znanja učiteljev in boljše povezovanje šol z okoljem.
Član strokovnega sveta za reformo šolstva Borut Stojilković je poudaril, da je treba nadgraditi tudi področje obravnave otrok s posebnimi potrebami, predvsem pa podporo bolj povezati z dejanskimi potrebami posameznega otroka. Izpostavil je, da bistvo ni v številu odločb in urah dodatne strokovne pomoči, ampak v tem, ali otrok zaradi njih dejansko napreduje.
Udeleženci razprave so, kot so sporočili z MIZM, na področju vključevanja otrok priseljencev soglašali tudi glede nujnosti pripravljalnic. Poudarili so, da je znanje slovenskega jezika eden ključnih pogojev za uspešno vključevanje v izobraževalni proces.
Napačna sporočila javnosti in stroki
Na torkov posvet tudi tokrat niso bili vabljeni predstavniki »pedagoškega establišmenta« oziroma tisti, ki po ministrovih besedah nosijo odgovornost za sedanje stanje v šolstvu. Manjkal je tudi predsednik državne komisije za vodenje Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) dr. Janez Vogrinc, ki ni bil povabljen niti na prejšnji posvet, na katerem so povabljenci obravnavali NPZ.
Vogrinc meni, da so posveti zaradi težav v šolstvu absolutno potrebni in da je treba nujno razglabljati o možnih rešitvah, ker so lahko pogledi različni, pa je, kot je poudaril, zelo pomembno tudi, kdo so predstavniki oziroma udeleženci teh posvetov. »Če nanje povabiš ljudi, ki niso strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja, daješ tako širši javnosti kot pedagoški stroki zelo napačno sporočilo o tem, koliko dejansko ceniš mnenje strokovnjakov pedagoške stroke. Glede tega me posveti skrbijo. Zdi se mi namreč problematično, da se mnenja nestrokovnjakov enačijo z mnenjem strokovnjakov,« nam je zaupal Vogrinc.
Sogovornik se sprašuje, »kako bodo učitelji imeli več strokovne avtonomije, če pa tisti, ki bi morali prvi spoštovati njihovo znanje in izkušnje, sporočajo, da je mnenje učiteljev enakovredno mnenju tistih, ki niso strokovnjaki s tega področja«.
Glede področja učencev priseljencev je Vogrinc povedal, da so pogledi učiteljev in ravnateljev zelo različni in pogojeni s tem, kakšne izkušnje imajo z njimi. Spomnil je, da je bilo strokovno stališče delovne skupine za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja do leta 2030 integracija učencev v redni pouk šole oziroma program vrtca, ob čemer se otrokom ponudijo dodatne ure učenja v slovenskem jeziku.
»Otroci se namreč lahko pri predmetih, kot so glasba, umetnost in šport, pri katerih je bistveno manj pomembno, da še ne obvladajo slovenskega jezika, tudi dejansko učijo slovenščine, in to se nam je zdelo zelo pomembno, tudi z vidika slovenskih učencev, ki se ob tem učijo sprejemanja različnosti, pomoči in sobivanja s pripadniki različnih narodnosti,« je pojasnil Janez Vogrinc.
Posveti ne bodo rešili šolstva
Udeleženec torkovega posveta in predsednik Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije (ZRPRS) Sašo Božič ugotavlja, da se na razpravah ministrstva udeleženci različnih profilov, med katerimi so tudi povabljeni gostje, ki so ideološko blizu ministru, glede večine predlaganih tem strinjajo in soglašajo, da je potrebna reforma.
»Vemo, kaj je narobe in kje bi morali stvari izboljšati, problem pa je, da na omenjenih srečanjih ne iščemo rešitev, s katerimi bi lahko dosegli neki konkreten cilj. Gre bolj za identificiranje problema, pri čemer udeleženci posveta podamo svoje poglede in ideje, a je ministrstvo ob tem še zelo daleč od nekih konkretnih rešitev.«
Po Božičevih besedah bi bilo treba pri pripravi teh nujno vključiti tudi strokovnjake z različnih področij vzgoje in izobraževanja, ki bi predlagane rešitve še dodatno prevetrili in pripravili končne ukrepe. »Šolstvo je preresno, da bi bilo stvar politike. Ne igrajmo se s prihodnostjo. Edini kapital, ki ga imamo Slovenci, je človeški,« je sklenil predsednik ZRPRS.
Na podlagi česa bodo uvedli rešitve?
Predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije (ZDPDS) dr. Danijela Makovec Radovan je vabilo na torkov tretji posvet zavrnila, bila pa je udeležena na prvem. Pojasnila je, da bodo imeli v četrtek izvršni odbor zveze, na katerem se bodo odločali o tem, ali se bodo v prihodnje sploh udeleževali posvetov. »Način, kako delujejo, se mi zdi nenavaden. Ne vemo, po kakšnem ključu izbirajo povabljence iz zelo različnega kroga ljudi, prav tako ni jasno, s kakšnim namenom ti razpravljajo, kaj so rezultati tega, za kakšen proces v resnici gre in na čem bodo temeljili zaključki,« je povedala sogovornica.
Meni, da vse skupaj poteka na izkustveni ravni, in ne na tem, kaj kažejo podatki. »To se mi zdi za neke sistemske rešitve zelo problematično, saj izkušnje neke šole ali strokovnega združenja, ki niso reprezentativne, ne smejo snovati rešitve za celoten sistem. Kot raziskovalko me skrbi, na podlagi česa bodo nastale rešitve. Bojim se, da bo prišlo pri tem do zlorabe oziroma manipulativnega manevra.«
Danijela Makovec Radovan je poudarila, da so se udeleženci denimo strinjali glede uvedbe pripravljalnic, medtem ko ima strokovna znanstvenoraziskovalna javnost do teh zelo odklonilen odnos in to vseskozi poudarja. »Vprašanje je, koliko to pri nekem omizju sploh pride do izraza, ali se naše stališče sploh sliši in na kakšni podlagi se bodo snovale neke sistemske rešitve. Za te v resnici sploh ne vemo, ali so konsenz najširšega kroga strokovne javnosti ali pa gre v bistvu za agendo, ki jo želijo legitimizirati skozi dejavnosti, ki jih počnejo.«
