Pred volitvami so politične izjave jasne. Obljubljajo marsikaj, postavljajo ostre meje in delujejo kot trdne zaveze, za katerimi politiki stojijo brez zadržkov. Volilcem ponujajo orientacijo: kdo s kom ne bo sodeloval, kaj se ne bo zgodilo, kje so meje dopustnega. Po volitvah pa se iste besede pogosto začnejo mehčati. Absolutne trditve postanejo pogojne, zaveze se prevedejo v interpretacije, besede pa izgubijo težo, ki so jo imele še nekaj tednov prej, četudi so bile overjene pri notarju.
Takšnemu primeru smo bili priča nedavno. Zoran Stevanović je pred volitvami svojo politično pozicijo zarisal zelo jasno. Njegova stranka je podpisala notarsko overjeno izjavo, da ne bo sodelovala z Janezom Janšo oziroma SDS. Po volitvah pa je Stevanović to isto izjavo postavil v drugačen okvir. Dejal je, da je notarski zapis »izgubil težo in veljavo« po vstopu v parlament, ter dodal, da se »včasih sodelovanju ne moreš izogniti kot parlamentarna stranka«.
V slovenski politiki sicer redko najdemo tako neposreden primer, kot je Stevanovićev, kjer je bila zaveza jasna in formalizirana. A razkorak med predvolilnimi izjavami in povolilnimi odločitvami ni izjema. Spomnimo se lahko Karla Erjavca, ki je po volitvah leta 2011 sodeloval v vladi Janeza Janše, čeprav je v kampanji gradil distanco do njegove politike. Podobno so politične pozicije skozi čas preoblikovali tudi Miro Cerar, Alenka Bratušek in Marjan Šarec, ne nujno z eno prelomljeno izjavo, temveč z razkorakom med obljubljenim in storjenim. A prav Stevanovićev primer odpira bolj neposredno, neprijetno vprašanje: če politik pred volitvami izrecno obljubi eno in po volitvah stori drugo, ali bi to lahko imelo tudi pravne posledice? In še dlje: ali niso v tem smislu vsi politiki, ki prelomijo predvolilne obljube, vsaj potencialno kazensko odgovorni?
So politiki lahko kaznovani?
Kazenski zakonik Republike Slovenije določa: »Kdor koga s silo, resno grožnjo, podkupovanjem, preslepitvijo ali na drug nedovoljen način prisili ali nanj vpliva, da pri volitvah ali glasovanju glasuje ali ne glasuje ali da ne glasuje veljavno ali da glasuje za ali proti določenemu predlogu, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.«
Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da bi bilo mogoče predvolilne obljube, ki se po volitvah izkažejo za nasprotne dejanjem, razumeti kot obliko preslepitve volilcev. A prav tu se pravna interpretacija ustavi. Kot pojasnjuje Milena Jazbec Lamut, upokojena višja sodnica svetnica, je za obstoj tega kaznivega dejanja ključen neposredni naklep. To pomeni, da mora storilec zavestno in namenoma uporabiti nedovoljena sredstva, denimo silo, grožnjo ali podkupovanje, z jasnim ciljem vplivati na glasovanje.
Politične obljube, tudi kadar se izkažejo za neuresničene ali celo nasprotne – ali pa prelomijo celo notarsko overjeno izjavo – v ta okvir (žal) ne sodijo. Ne gre namreč za dejanje, storjeno z neposrednim naklepom v kazenskopravnem smislu, temveč za del političnega nagovora volilcev.