Potem ko so poslanci prejšnji petek v državnem zboru za naslednjega predsednika DZ izbrali prvaka Resnice Zorana Stevanovića, so se dvignile delnice za četrto vlado Janeza Janše. Potencialni koalicijski partnerji SDS, to je trojček okoli NSi, Demokrati in Resnica, sicer uradno zanikajo pogovore o desnosredinski vladi z Janezom Janšo, o čemer se sliši neuradno, a zanikali so tudi dogovor o izvolitvi Stevanovića. Kar je logično, vlade se sestavljajo na sestankih mimo oči javnosti. Janševa vlada bi bila lahko po neuradnih informacijah manjšinska ob podpori Stevanovićevih iz opozicije. Delo je včeraj že poročalo tudi o morebitnem razrezu ministrstev, po katerem bi imela SDS osem, trojček z NSi pet, Demokrati pa tri ministrstva. Kako blizu so stranke dogovoru, pa bi lahko bilo bolj jasno v ponedeljek, ko se bo predsednica republike Nataša Pirc Musar z vodji poslanskih skupin državnega zbora posvetovala o izboru kandidata za predsednika vlade.
Pirc-Musarjeva pravi, da bo mandat za sestavo vlade poverila tistemu, ki ji prvi prinese 46 poslanskih glasov. Stevanović je na petkovem tajnem glasovanju ob podpori desnih parlamentarnih strank prejel 48 glasov. Vzporedno sicer Robert Golob s Svobodo še naprej vodi pogajanja za svojo vlado, a je glede na okoliščine za ta scenarij vse manj možnosti, kar javno že priznavajo tako v SD kot Levici. Neuradno je sicer s tega vidika slišati, da je del poslanske skupine Demokratov bolj naklonjen podpori leve vlade, a predsednik stranke Logar ob tem vseskozi trdi, da so v stranki enotni in da bodo sodelovali v tisti vladi, v kateri bodo lahko najbolje uresničevali svoj program. Zadnje trdijo tudi v Resnici. Pri tem pa je zelo jasno, da gre za dve desni stranki, ki imata programsko bistveno več skupnega s SDS kot Svobodo.
Glavni cilj strank je oblast
Edina zadrega v javnosti, ki jo imajo v Resnici in pri Demokratih, je to, da so pred volitvami v različni meri izključevali sodelovanje z Janšo. Zaradi tega sta obe stranki že deležni kritik o prelomljenih obljubah, pri čemer je to seveda v prvi meri vprašanje za volilce obeh strank. In pa piarovske tehnike, kako v javnosti s čim manj buškami uprizoriti preobrat, kar gledamo v zadnjih dneh.
Politolog dr. Marko Hočevar je ob tem nedvoumen, ko pravi, da je definicija interesa vsake politične stranke, da pride na oblast, kjer lahko najbolje realizira svoj program: »Glede na povolilni razrez politične stranke tehtajo, kako uresničevati svoje programske cilje, in očitno je tokrat tako, da imajo pri Janševi SDS manjše desne stranke boljšo ponudbo tako za dosego vsebinskih kot kadrovskih ciljev.«
Kakršne koli ideje, da bo naslednjo vladno koalicijo mogoče oblikovati brez Golobove Svobode ali Janševe SDS, so tudi sicer sprte z razumevanjem trenutnih političnih razmerij. Zakaj torej politične stranke pred volitvami prisegajo na antijanšizem, po volitvah pa prelomijo obljube volilcem, s čimer tvegajo jezo vsaj dela volilne baze? Hočevar pravi, da imajo stranke za to več različnih vzgibov: »Na eni strani imamo liberalne stranke in stranke levice, ki praktično po definiciji ne bi mogle sodelovati z Janševo SDS, in torej to počnejo zaradi pomiritve lastne baze. Največja mobilizacija na liberalnem polu se že dolgo dogaja ravno okoli te negacije, kar smo videli tako pri Golobu kot že prej z Mirom Cerarjem in Marjanom Šarcem. Ne gre torej za poseganje po volilcih preko pola, ampak za utrjevanje baze, medtem ko manjše desne stranke računajo bodisi na konservativne volilce, ki zavračajo Janšo, bodisi na tisti del pasivnih volilcev, ki zavrača klasične delitve levo-desno in ki se običajno ne udeležuje volitev. Na slednje je ciljal Stevanović, Logar pa je ciljal tudi in predvsem na bazen zmerno sredinsko usmerjenih volilcev.«
Pri tem gre, tako sogovornik z ljubljanske FDV, za različne strategije, ki pa imajo enak cilj – izboljšati volilni rezultat. »Po volitvah pa je nato situacija vendarle precej drugačna. Zakaj? Ker je edina oseba, ki drži škarje v rokah za naslednjo vlado, Janez Janša s SDS, ki je tudi edini, ki se ne boji predčasnih volitev. Vsi drugi pa bi se jih morali bati. V skladu s tem je njihov manevrski prostor omejen. Logar namreč v primeru novih volitev tvega slabši rezultat in počasno drsenje v politično pozabo. Podobno je sodelovanje v interesu tudi Stevanoviću z Resnico, še posebej ker pred volitvami kot prvak neetablirane stranke ni mogel realno upati na zanj tako ugoden razplet. Situacija je skratka logična posledica političnih razmerij v navezi z interesom vsake stranke, da sodeluje pri vladanju, ker lahko tako najbolje izpolnjuje svoj program,« pojasnjuje Hočevar.
Širjenje političnega relativizma
Tudi politolog dr. Marinko Banjac pravi, da je Janša – kot že ničkolikokrat ugotovljeno – eno ključnih torišč slovenskega političnega prostora: »Zato se tudi politična pola, čeprav ne ekskluzivno, determinirata prek Janše. Toliko let je že na politični sceni in tako ključen vpliv ima na razumevanje slovenske javnosti glede orientacije levo-desno, da so se posledično politične stranke skorajda primorane izrekati o njem. Pri tem je nujno izpostaviti, da ne gre le za Janšo kot osebo, temveč ideološko in politično-programsko orientacijo ter tudi način delovanja v politiki, formo politične kulture in diskurza. V tem kontekstu politični akterji mimo tega ne morejo, tudi slovensko volilno telo 'tehta' in ocenjuje stranke po tem, kako se postavijo v razmerju do Janše in SDS. Sploh v predvolilnem obdobju je to izjemnega pomena, česar so se zavedali tudi pri Resnici in Demokratih.«
Banjac dodaja, da sta obe stranki že vstopili v pakt z Janšo, ko je bil za predsednika DZ izvoljen prav Stevanović. In da to paktiranje, skupaj s trojčkom NSi, SLS in Fokus, zelo verjetno vodi k novi Janševi vladi. »Prvovrstna ironija pri tem je, da bo prav deklarirani antijanšizem, ki se mu Janša in njegova druščina tako rada posmehujeta, prinesel Janši koalicijo in možnost sestavljanja vlade. Očitno je torej, da je tudi izrekanje o (ne)sodelovanju s prvakom SDS postalo še ena od točk politične manipulacije, ki sodi na teren desnega populizma, kar lahko danes najbolj očitno spremljamo onkraj luže. Spreminjanje mnenj ne le iz dneva v dan, temveč iz ure v uro, ter lansiranje informacijskega blata, iz katerega praktično ni mogoče izluščiti ničesar smiselnega in je zato vse mogoče zrelativizirati, pa je, kot nam kažejo tudi dnevi po volitvah, bolj kot kadar koli prisotno tudi pri nas. Resno se moramo vprašati o eroziji demokracije, če se takšen diskurz preriva tudi v sam vrh državnega zbora.«