Slovenija se rada pohvali z mladimi, ki jo zastopajo na mednarodnih tekmovanjih. Ko osvojijo medaljo, nastopajo pod slovensko zastavo in prispevajo k ugledu države, jih hitro označimo za »naše«. Toda ko si isti mladi začnejo urejati dovoljenje za prebivanje, stalno prebivališče ali državljanstvo, se pokaže drugačna slika: za državo so še vedno predvsem tujci.
Ta razkorak odpira širše vprašanje odnosa države do mladih tujcev, ki v Sloveniji živijo, se izobražujejo in dosegajo izjemne rezultate. Na Mirovnem inštitutu opozarjajo, da takšni primeri kažejo na neskladje med dejansko vključenostjo posameznikov v družbo in njihovim pravnim statusom. Maja Ladić poudarja, da gre za vprašanje, »kako Slovenija obravnava mlade tujce, ki tukaj živijo, se izobražujejo, dosegajo izjemne rezultate in pomembno prispevajo k mednarodnemu ugledu države, hkrati pa se še vedno soočajo z resnimi administrativnimi in statusnimi ovirami«.
Kdo je za državo dovolj »naš«
Pomembno je razlikovati med dvema pojmoma: državljanstvom in stalnim prebivanjem. Državljanstvo pomeni polnopravno pripadnost državi, stalno prebivanje pa tujcu omogoča trajnejši in stabilnejši status bivanja v Sloveniji. V obeh primerih se postavlja podobno vprašanje: ali država pri odločanju upošteva le formalne pogoje ali tudi dejansko življenje posameznika v Sloveniji?
Slovenska zakonodaja, natančneje zakon o državljanstvu Republike Slovenije, omogoča, da nekdo državljanstvo pridobi tudi zaradi nacionalnega interesa. To pomeni, da država presodi, da je posameznik zaradi svojih dosežkov, znanja ali dela tako pomemben za Slovenijo, da je v njenem interesu, da postane njen državljan. Tak interes je lahko povezan z znanstvenimi, gospodarskimi, kulturnimi ali drugimi področji.
V praksi se ta možnost najpogosteje povezuje s športniki. Slovensko državljanstvo so po posebnih oziroma pospešenih postopkih dobili predvsem posamezniki, pri katerih je država prepoznala interes, da nastopajo za slovensko reprezentanco. Med znanimi primeri so atletinja Merlene Ottey, košarkarja Anthony Randolph in Mike Tobey, rokometašica Elizabeth Omoregie ter igralec Rade Šerbedžija. Ti primeri kažejo, da država zna prepoznati nacionalni interes, kadar posameznik prispeva k prepoznavnosti Slovenije. Manj jasno pa je, kako ravna v primerih mladih z izjemnimi dosežki na področju znanja, znanosti ali izobraževanja. Zakaj se podobna logika težje uporabi pri tistih, ki Slovenijo zastopajo na olimpijadah znanja, znanstvenih tekmovanjih ali drugih področjih, kjer se ugled države ne meri v športnih rezultatih, temveč v znanju?
Kaj omogoča zakon
Izredna naturalizacija je urejena v 13. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ta določa, da lahko državljanstvo pridobi polnoletna oseba, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. To pomeni, da zakon mladoletnih dijakov z izjemnimi šolskimi, znanstvenimi ali tekmovalnimi dosežki neposredno ne zajame. Pri stalnem prebivanju je ključen 52. člen zakona o tujcih. Dovoljenje se praviloma izda po petih letih neprekinjenega zakonitega prebivanja, pred tem pa tudi, če je prebivanje tujca v interesu Republike Slovenije. Prav tu postanejo odločilna mnenja pristojnih ministrstev in njihova merila.
Maja Ladić z Mirovnega inštituta opozarja, da pravna možnost sicer obstaja, vendar praksa ni dovolj jasna. »Problematično je predvsem to, da kriteriji pogosto niso dovolj transparentni, postopki pa lahko delujejo arbitrarno in nepredvidljivo,« pravi. Po njenem bi morala država pri odločanju o statusu tujcev bolj dosledno upoštevati »njihovo dejansko integracijo, dolgoletno življenje in šolanje v Sloveniji ter njihov prispevek družbi«. Povedano drugače: država bi morala gledati tudi na to, ali nekdo tukaj dejansko živi kot del skupnosti – ali obiskuje slovensko šolo, govori jezik, ima tukaj življenje in prispeva družbi, ne pa le na to, kaj piše na obrazcih.
Pri mladoletnih osebah pa se pojavi še dodatna ovira. Urša Regvar iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) opozarja, da zakon o državljanstvu določa zelo stroge pogoje za pridobitev državljanstva v nacionalnem interesu in da to možnost omogoča le polnoletnim osebam. Zato zakon sploh ne ureja situacij, ko bi lahko za državljanstvo zaprosili srednješolci na podlagi svojih dosežkov (športnih, znanstvenih, šolskih …), pravi. To pomeni, da lahko dijak ali dijakinja Slovenijo zastopa na mednarodnem tekmovanju, ji prinese medaljo in ugled, vendar zaradi mladoletnosti nima ustrezne poti, da bi na tej podlagi zaprosil za državljanstvo. Regvarjeva poudarja, da zakon takšnih primerov sploh ne predvideva in da bi bila za to potrebna sprememba zakonodaje.
Primer Ekaterine Chizhove
Eden najjasnejših primerov tega zapleta je Ekaterina Chizhova, dijakinja bežigrajske gimnazije. V Slovenijo je prišla iz Rusije tik pred začetkom vojne v Ukrajini. V Rusiji je končala sedmi razred osnovne šole, v Sloveniji pa nato v enem letu osmi in deveti razred. Danes je najmlajša dijakinja tretjega letnika bežigrajske gimnazije.
Na evropskih dekliških matematičnih olimpijadah je za Slovenijo osvojila dve srebrni in eno zlato medaljo. Zadnja je bila sploh prva zlata medalja za Slovenijo na tem tekmovanju. Na lanski mednarodni matematični olimpijadi v Avstraliji je med več kot 600 tekmovalci prejela posebno pohvalo. V začetku letošnjega leta so v Bovcu na njeno pobudo organizirali prvi mednarodni matematični turnir. Ko tekmuje, tekmuje za Slovenijo. Toda Ekaterina nima slovenskega državljanstva in nima stalnega prebivališča. Sama pravi: »Zelo rada imam Slovenijo in Slovenija me je zelo lepo sprejela. Hvaležna sem ji, in kadar le lahko, ji rečem hvala. Seveda pa bi rada tudi uradno postala del te skupnosti, a na to, da bom lahko rekla, da sem Slovenka, bo treba počakati še šest let.«
Njena težava ni samo čustvena ali simbolna. Gre za čisto praktične ovire. »Ne vem, ali se bom prihodnje leto sploh lahko udeležila evropske dekliške matematične olimpijade. Takrat bom namreč postala polnoletna in mi bo poteklo začasno dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, ravno v času olimpijade. Če bom hotela dovoljenje podaljšati, med postopkom obravnave prošnje ne bom smela zapustiti države,« pravi. Zato si prizadeva za stalno prebivališče na izredni podlagi. A tudi tu se zaplete.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino je potrdilo, da je vložila prošnjo za podajo mnenja ministrstva o obstoju nacionalnega interesa za predčasno pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji. Ministrstvo je po pregledu dokumentacije zapisalo, da njeni dosežki »nedvomno izkazujejo izjemno nadarjenost, nadpovprečne rezultate in pomembne uspehe na najvišji ravni mednarodnih tekmovanj, ki presegajo običajno raven šolskega udejstvovanja«. Dodali so, da njeni dosežki »prispevajo k prepoznavnosti Slovenije v mednarodnem prostoru«.
Toda kljub temu ministrstvo ni moglo izdati pozitivnega mnenja. Njihova interna merila se namreč, birokraciji primerno, nanašajo na zaposlene v vzgoji in izobraževanju, ne pa na dijake. Ministrstvo je zapisalo, da so merila vezana na osebe, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja, »ne pa na šolajoče«. Zato so ugotovili, da Ekaterina »ne deluje na področju vzgoje in izobraževanja v smislu sistemske ureditve«. Država torej priznava, da je dijakinja izjemno nadarjena in da prispeva k ugledu Slovenije. A ker je dijakinja, in ne zaposlena v šolstvu, je sistem ne zna obravnavati kot primer nacionalnega interesa na področju izobraževanja.
Namesto da bi se pripravljal, urejaš dokumente
Ekaterina se kot ruska državljanka pri potovanjih na tekmovanja srečuje še z dodatnimi težavami. Za vsako pot potrebuje dokumente, vizume in dokazila. Za matematično olimpijado na Kosovu vizuma ni mogla urediti v Sloveniji, zato se je morala družina za nekaj dni preseliti v Berlin. Za pot v Avstralijo je potrebovala približno 150 strani dokumentov. »Ne upam si prešteti, koliko ur in energije moji starši porabijo za to birokracijo. Tudi sama se, namesto da bi se v miru pripravljala na tekmovanja, selim po Evropi in se ukvarjam s papirji,« pravi.
Podobno izkušnjo opisuje tudi Katerina Kočkovska Šetinc z Mirovnega inštituta, ki prihaja iz Severne Makedonije. Ko je kot študentka v Sloveniji prejela raziskovalni projekt in bila povabljena na konferenco na Pembroke College v Oxfordu, je morala vizum urejati v Ljubljani prek agencije iz Beograda. Predstavniki agencije so v Ljubljano prihajali le enkrat na mesec. »Poleg tega sem morala letalsko vozovnico kupiti in vizumske stroške poravnati še pred oddajo prošnje, dejansko pa vse do odhoda nisem vedela, ali bo vizum sploh odobren,« pravi. Takšne ovire niso samo tehnična težava. Vplivajo na občutek, ali človek državi res pripada. Sogovornica opozarja, da administrativne ovire vplivajo »na občutek varnosti, pripadnosti in enakih možnosti ljudi, ki v Sloveniji živijo, se izobražujejo in s svojim delom prispevajo družbi«.
Mladi tujci v Sloveniji pogosto živijo zelo slovensko življenje: hodijo v slovenske šole, imajo slovenske prijatelje, sodelujejo v skupnosti, nekateri celo zastopajo Slovenijo v tujini. Toda njihovi dokumenti tega ne odražajo nujno. Med življenjem, ki ga dejansko živijo, in statusom, ki jim ga priznava država, nastane razkorak.
Ekaterina Chizhova bi si slovensko državljanstvo zaslužila. Ne zato, ker bi morala država državljanstvo podeljevati kot nagrado za medalje, ampak zato, ker njen primer zelo jasno pokaže, kaj pomeni dejanska pripadnost. Živi v Sloveniji, se tukaj šola, Slovenijo zastopa na najvišji ravni in ji prinaša mednarodni ugled. Hkrati pa zaradi pravnih omejitev in birokratskih meril ostaja ujeta v status, ki ne ustreza njenemu življenju. Njena želja je preprosta. »Rada bi, da bi mojo prihodnost krojilo znanje, in ne to, kar mi piše v dokumentih,« pravi.
Ekaterinin primer ni birokratska posebnost, ampak simptom sistema, v katerem lahko dosežki postanejo slovenski hitreje kot človek, ki jih doseže. Država jo na tekmovanjih sprejme kot svojo predstavnico, pred obrazci pa jo znova postavi na začetek: kot tujko, ki mora svojo pripadnost dokazovati z dokumenti, ne z življenjem.