Večja pooblastila za policijo, vključno z ukrepom vstopa v stanovanje. Omejevanje pravice brezplačne pomoči in socialnih prejemkov za povratnike. Ukinitev otroškega dodatka za mladoletne matere. To je le nekaj ukrepov, ki jih s Šutarjevim zakonom v odzivu na smrt 48-letnega Aleša Šutarja iz Novega mesta predlaga vlada Roberta Goloba. Skupna točka? Ustavna spornost. »V mirnih razmerah smo bili prepričani, da je v dvomu treba delovati v korist obdolžencev in manjšin. Ko ti pravili obrnemo na glavo, v korist večine in represije, moramo paziti, da bo sprememba veljala samo za posebne, natančno določene izredne okoliščine in ne za mirno reševanje vsakdanjih zadev. V nasprotnem primeru bomo zopet imeli opravka z velikim številom razveljavljenih predpisov pred ustavnim sodiščem in evropskim sodiščem za človekove pravice,« opozarja nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič.
Zdi se namreč, da koraka aktualna vlada v smeri, pred katero je v torek, ravno v času mestne seje, kjer so bili predstavljeni ukrepi, posvaril bivši predsednik republike. Milan Kučan je v Murski Soboti ob 35-letnici društva Romani Union namreč povedal, da »sprejemanje v naglici pod pritiskom sedanjega razpoloženja do Romov lahko vodi stran od nujnih in premišljenih sistemskih rešitev«.
Dr. Mojca Pajnik ob tem opozarja, da ima aktualni odziv politike na dogodek vse elemente moralne panike, pri čemer se romsko manjšino skozi intenzivno, čustveno slikanje izrednih razmer prikazuje kot grožnjo in utrjuje ločnico med »nami« in »njimi«. »Žal je koalicija v marsičem sprejela matrico 'težavnega sobivanja' za legitimacijo varnostnih ukrepov,« poudarja profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede in raziskovalka na Mirovnem inštitutu.
Represivni ukrepi ne smejo biti edini
Mojca Pajnik je kritična do tega, da vladni odziv temelji predvsem na poudarjanju varnostnega vidika in da se je nasilna smrt uporabila za utrjevanje ozkega razumevanja varnosti kot večje policijske prisotnosti in kaznovalne politike. »Tak pristop varnost enači s potrebo po nadzorstveni politiki, ne pa z varnostjo, ki jo zagotavljajo socialna pravičnost, enakost in dostop do storitev,« je jasna doktorica komunikologije. Dodaja, da ničelna toleranca nasilja ne sme biti izgovor za etnično selektivne ukrepe. »Napovedani varnostni ukrepi, kot so širša policijska pooblastila, omejevanje pravne pomoči, zasegi premoženja in zniževanje socialnih transferjev, pomenijo posege v temeljne človekove pravice in lahko utrdijo prakso etničnega profiliranja. Na tak način se varnostni diskurz spreminja v orodje normalizacije neenakosti.«
Tudi direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel pove, da je tragična smrt pretresljiva in da so zahteve, da se preišče in kaznuje vsa kazniva dejanja in zagotovi varnost, utemeljene, a da ob tem skrbi, kako so lokalni in državni politiki kolektivizirali krivdo za ravnanje posameznika na vso romsko skupnost. »To je nesprejemljivo in prinaša hude posledice za romsko skupnost. Ne le da se ustavlja proces integracije, ampak se ruši napredek, dosežen ponekod, neti sovraštvo in tudi romske družine spravlja v strah. Njihove izkušnje, denimo po incidentu v Ribnici, so, da so jih ljudje po tem začeli zmerjati v trgovinah, jim groziti, v bližini vrtca je mama neromskega otroka fizično napadla romskega otroka. Na ravni politik in ukrepov države je bil diskurz že do zdaj usmerjen v represivne ukrepe, ki pa zagotovo ne bi smeli biti edini.«
O Romih brez Romov
Sogovornica z Mirovnega inštituta v ravnanju vlade vidi tudi zamujeno priložnost za odziv, ki bi bolj jasno izpostavil potrebo po dolgoročnem, strokovnem delu in izobraževanju ter odpravljanju večgeneracijske revščine. »Kot izpostavljajo v romski skupnosti, romskih organizacijah in kot slišimo od strokovnih delavcev in nevladnih organizacij, ki delujejo na terenu, primanjkujejo trajna sistemska podpora, dostop do izobraževanja, zaposlitve …« Zamujena priložnost je po mnenju več naših sogovornikov tudi, da v teh dneh v odzivih na dogajanje komaj slišimo kakšen glas Romov. »V pripravo ukrepov in sprememb Romi nismo bili vključeni. Nihče nas ni povabil na občinsko sejo, nadaljuje se negativna praksa o Romih brez Romov. Vse skupaj se je začelo stopnjevati že pred dvema letoma, ko so župani začeli z zakoni širiti sovraštvo proti romski skupnosti,« nam je povedal predsednik Zveze za razvoj romske skupnosti iz Črnomlja Zvonko Golobič.
Kritičen je tudi do novomeške lokalne skupnosti: »Že leta 2017 je občina v Novem mestu dobila poleg zneska 3,1 milijona evrov še brezplačna zemljišča od države za urejanje naselij za Rome. Takrat so uredili že obstoječo avtobusno postajo v naselju, dodelali vrtec in dodali nekaj asfalta. Električni kabli še vedno visijo, nič konkretnega ni bilo storjeno. Občina pa je s tem denarjem uredila druge ceste in naselja. Odstopiti bi moral tudi župan, saj nosi velik del krivde.« Podobno pove tudi nekdanji novomeški romski svetnik Bojan Tudja: »Dvakrat sem imel mandat romskega svetnika, a zdajšnji župan nikoli ni imel interesa za sodelovanje z Romi. Že pred leti smo imeli velike težave zaradi odnosa med Romi in Neromi, a ker sem imel nekaj izkušenj, sem vedel, da se moramo pogovarjati v smeri obojestranskih rešitev.«
Za dialog sta potrebni obe strani
Problematiko se da namreč, meni Tudja, uspešno rešiti le, če sta obe strani pripravljeni na dialog. Če je bilo v preteklosti nekaj posluha, pa, kot pravi sogovornik, potem ko sta na oblast prišla zdajšnji župan Gregor Macedoni in takratna vodja občinske uprave Vida Čadonič Špelič, ni več tako: »Njiju je to začelo motiti in kar nenadoma se občina z Romi ni več hotela pogovarjati. Stiki z Romi in romskimi svetniki so se prekinili in s tem se je nehalo iskati rešitve. Župani pa zdaj čakajo, da se kaj zgodi, da lahko to izkoristijo za politične točke.« Župani, kot smo slišali tudi na torkovi seji mestnega sveta, drug za drugim prst usmerjajo v državo. Je res ta glavna krivka? »Država nedvomno nosi pomemben del odgovornosti. Nacionalni program ukrepov za obdobje 2021–2030 določa ključna področja, kot so izobraževanje, dostop do trga dela, izboljšanje bivanjskih razmer, socialne in zdravstvene storitve ter odprava diskriminacije, kar pa samo po sebi ni dovolj – tak program potrebuje dejavno uresničevanje na lokalni ravni,« odgovarja dr. Mojca Pajnik.
Pri tem izpostavi primere dobrih praks iz Prekmurja, ki vključujejo občinske programe, urejanje naselij in vključevanje Romov v soodločanje. »Na Dolenjskem pogosto vidimo, da se župani povezujejo predvsem v kritiki države. Ni res, da lokalne skupnosti »nimajo pristojnosti«. Imajo vpliv na proračune, prostorsko politiko, socialne programe, torej ne samo da imajo vzvode – soodgovorni so, da oblikujejo politike sobivanja,« je jasna. V medijih in na omrežjih se pogosto vlečejo vzporednice med situacijo v Prekmurju in na Dolenjskem. Zakaj je integracija Romov v jugovzhodni Sloveniji tako težavna, smo vprašali predstojnico katedre za socialno pravičnost in socialno vključevanje na fakulteti za socialno delo dr. Darjo Zaviršek. »Gledano od daleč, dobronamerni projekti sicer popestrijo življenje romskim otrokom ali dodajo nekaj radoživosti v življenje celotne skupnosti, a zdi se, da se ob njih ne večinska ne manjšinska družba trajnostno ne spreminjata,« pravi.
Dati Romom igrišče je spodbudno, a ni rešitev škodljivih vzorcev
Kaj bi bilo torej treba narediti? »Intenzivno ločeno delati s skupinami žensk in skupinami moških v različnih naseljih, z dobro znanimi antirasističnimi metodami dela, ki so v svetu običajne, pri nas pa nepoznane. Potrebujemo nosilce projektov, ki se z antirasistično perspektivo znajo spopadati tako z odporom manjšinske kot večinske skupnosti. Dati Romom zabojnik za druženje in športno igrišče za nogometna tekmovanja je spodbudno, a s tem se ne bodo niti pri manjšinski niti pri večinski skupini spremenili škodljivi socialni vzorci in škodljive družbene norme, kot so nasilje, poroke otrok, rasizem, sovraštvo, omalovaževanje romskega jezika, strah in socialna distanca,« našteva Darja Zaviršek, kaj manjka in kaj bi bilo treba narediti pri delu z Romi na Dolenjskem.
Nataša Posel z Amnestyja ob tem izpostavi, da so prekmurske občine in skupnosti Rome in Rominje obravnavale kot druge soobčane. Romska naselja so legalizirali ter komunalno in infrastrukturno opremljali hkrati z drugimi. »V Pušči so denimo vrtec, elektriko in vodovod dobili že pred več kot 60 leti. V jugovzhodni Sloveniji medtem številne romske družine še vedno hodijo po vodo na pokopališča, bencinske črpalke, k izvirom ali v onesnažene potoke. Nekateri lahko do teh lokacij dostopajo z avtomobili, drugi s samokolnicami ali peš. Tako si zagotovijo od 10 do 20 litrov vode na osebo na dan, kar je manj od minimalnega standarda v času humanitarnih kriz. Tisti, ki ne živijo na lastnih zemljiščih, ne smejo izboljšati svojih bivališč, mnogi ostajajo v barakah ali odsluženih prikolicah, naselja ponekod nimajo povezave z javnim prevozom, četudi je prebivalcev več sto. To vpliva na vse vidike življenja, od možnosti za uspešno izobraževanje do zaposljivosti in zdravja. Življenjska doba Romov je 22 let nižja od drugega prebivalstva. To pove veliko,« oriše razsežnost socialne problematike.
