O prostovoljstvu smo se pogovarjali s Tjašo Arko, vodjo projektov pri Slovenski filantropiji.
Kakšen pomen ima prostovoljstvo v Sloveniji?
Prostovoljstvo je zelo vpeto v našo družbo in našo kulturo. Na podeželju, kjer živim, prostovoljne aktivnosti omogočajo, da kraj sploh živi. V Sloveniji denimo ni kraja brez prostovoljnega gasilskega društva, tam, kjer so blizu gore, se zavedamo pomena gorske reševalne službe, prav tako sodijo sem razna kulturna in turistična društva, pa čistilne akcije, ki se dogajajo po vsej Sloveniji. Tisto, kar vsi najpogosteje povezujemo s prostovoljstvom, pa je pomoč ljudem v stiski. Kako na primer polepšati dan osamljenim, nameniti učno pomoč otrokom iz družin, ki si ne morejo privoščiti inštrukcij, ali otrokom migrantov. Vse takšne aktivnosti zelo pripomorejo h kakovosti življenja.
Kdo so sploh prostovoljci?
Za prostovoljca velja vsak posameznik, ki se odloči, da bo del svojega prostega časa namenil nekomu drugemu, naj gre za ljudi, živali ali za širše okolje, in naredi neko delo, za katero ne pričakuje materialnih koristi oziroma plačila. Za to pa se mora seveda odločiti sam. Definicija prostovoljstva temelji na svobodni odločitvi.
Koliko pa je pri nas prostovoljcev?
V organizacijah in društvih, ki poročajo Ajpesu, teh je nekaj manj kot 3000, je prostovoljcev več kot 200.000. Največ, od 280.000 in 300.000, jih je bilo leta 2016, v času begunske krize. Pri teh številkah gre samo za prostovoljce, ki so uradno zabeleženi; ljudi, ki se aktivirajo za dobrobit drugim in ki tega ne delajo znotraj organizacij, je še veliko več. Če bi imeli denimo popis vseh, ki so pomagali pri poplavah, bi bilo tisto leto zagotovo rekordno. Vedno, ko pride do kakšne krizne situacije, se aktivira ogromno ljudi. Mislim, da je vsak od nas kdaj prostovoljec, če ne drugega, gre za sosedsko pomoč.
Je prostovoljcev v Sloveniji danes več ali manj kot nekoč?
V Sloveniji, še bolj pa v Evropi, je število prostovoljcev upadlo predvsem v času covida, saj prostovoljstvo v veliki meri poteka v skupinah, to pa takrat ni bilo mogoče. Marsikje se je moralo prostovoljstvo po covidu postaviti na novo, zdaj pa se znova približujemo številkam iz let 2015, 2016.
Vas preseneča, da je toliko prostovoljcev kljub vse večjemu pomanjkanju časa in, kot pogosto slišimo, vse manjši solidarnosti med ljudmi?
Včasih se mi zdi, da s svojim delom pri prostovoljstvu živim v nekem vzporednem svetu. V medijih beremo večinoma o negativnih zgodbah, sama pa kot vodja izobraževanj za prostovoljce vidim, koliko je ljudem mar za druge. V torek smo med drugim podelili nazive junaki našega časa kar 49 šolam, ki pri prostovoljstvu delajo fantastične stvari. Učenci pomagajo sošolcem pri učni snovi, obiskujejo starejše, šole so jih spodbudile, da postajajo aktivni državljani in sami predlagajo, kaj bi se lahko bolje naredilo v skupnostih. To je zelo pomembno, saj marsikdo, ki postane prostovoljec že v osnovni šoli, nadaljuje s prostovoljstvom tudi kasneje in se začne vključevati v različne organizacije. Slovenci smo tudi sicer zelo solidarni. Vedno, ko se kaj zgodi, stopimo skupaj.
Na spletni strani Slovenske filantropije sem zasledil tudi izraz korporativno prostovoljstvo. Kaj pa je to?
Korporativno prostovoljstvo je koncept, ki je prišel v Slovenijo iz tujine, predvsem iz ZDA. Začele so ga podružnice ameriških korporacij, ki menijo, da družbena odgovornost ni le dajanje donacij, ampak tudi to, da se podjetje s svojimi zaposlenimi na neki način vključi v skupnost. To delajo na več načinov, najpogosteje tako, da podjetje nameni en dan temu, da gredo zaposleni v neko organizacijo in naredijo kakšno prostovoljsko akcijo, prepleskajo prostore, odstranijo invazivne rastline in podobno, ali pa pomagajo v humanitarnih skladiščih. Za podjetje je to nekakšen team building, obenem pa dajo nekaj skupnosti. Obstajajo pa tudi podjetja, ki zaposlenim omogočijo dan ali dva dodatna dneva dopusta za delo v prostovoljskih organizacijah po lastni izbiri. Ne gre torej za čisto prostovoljstvo, je pa način, kako se tudi podjetja angažirajo, da so bolj povezana s skupnostjo.
Koliko pa je v Sloveniji takšnih podjetij?
Kar nekaj. Na Slovenski filantropiji tudi koordiniramo kakšne akcije, tega je bilo precej zlasti med poplavami. Za podružnice ameriških firm je korporativno prostovoljstvo obveznost, sicer pa gre za različna podjetja. Krka ima na primer svoj teden prostovoljstva, med katerim gredo v Novem mestu in okolici pomagat v različne organizacije.
Ali ni prostovoljstvo tudi nekakšna potuha za državo, ki stvari, za katere bi morala sama poskrbeti, prelaga na pleča ljudi, ki jim je mar za skupnost?
Glede tega ni črno-belega odgovora. Mislim, da tudi najbogatejše države ne morejo zadostiti vsem potrebam ljudi, ki so vezane na neko podporo, človečnost. Naša predsednica Anica Mikuš Kos vedno pravi, da je prostovoljstvo vezivo naše družbe. V slovenskem zakonu o prostovoljstvu sicer zelo jasno piše, sploh ko gre za javne zavode, kot so bolnišnice, domovi za starejše in šole, da lahko v svoje delo vključujejo prostovoljce, ne smejo pa prostovoljci nadomeščati zaposlenih. Lahko so zraven kot dodatek, ki pa je pogosto nujen. Otrok s težavami pri učenju ali migrant brez pomoči prostovoljcev morda ne bi mogel usvojiti jezika ali narediti domačih nalog.
Ob tem je treba pogledati tudi v drugo smer, kaj prinaša človeku prostovoljstvo. Pred 15 leti smo bili na študijskem obisku na Finskem, kjer je socialna država s svojimi sicer dobrimi ukrepi »poskrbela«, da je prostovoljstvo skoraj zamrlo. Potem so ga začeli umetno spodbujati, saj so ugotovili, da prostovoljstvo omogoča človeku angažma, mu daje razne sposobnosti in zavedanje, da je član skupnosti. Začeli so s programom, v katerem so zaposleni tik pred upokojitvijo del delovnega časa namenili prostovoljstvu, in sicer zato, da bi bili ob upokojitvi vpeti v določeno socialno mrežo in ne bi ostali sami ob nevarnostih depresije, alkoholizma in podobnega.
Kakšna pa je pri pomoči prostovoljstvu vloga države? Kaj bi morala na tem področju še postoriti?
Za prostovoljstvo je bistvena podpora lokalnih skupnosti. Organizacije potrebujejo predvsem tri stvari – brezplačne prostore, mentorja ali koordinatorja, ki bi moral biti, če je delo zahtevnejše, tudi zaposlen, in povrnjene stroške pri svojem delu. Država bi morala bolje poskrbeti za promocijo prostovoljstva in njegov pomen.
Kakšne dogodke ste pripravili v Tednu prostovoljstva in kaj se bo še dogajalo danes in jutri?
V različnih krajih po Sloveniji smo pripravili številne dogodke, med njimi so predstavitve prostovoljskih organizacij, okrogle mize, izobraževanja in posveti na temo prostovoljstva. V torek smo v Senožečah praznovali dan prostovoljstva in razglasili prejemnike nazivov naj mentor in naj mentorica prostovoljcev, naj projekt medgeneracijskega prostovoljstva, najboljša prostovoljska zgodba, prostovoljstvu prijazna občina, naj prostovoljec in naj prostovoljka, zaposlen v javni upravi, ter junaki našega časa, ki ga prejmejo šole in dijaški domovi z najbolje organiziranim prostovoljstvom.
Osrednji dogodek je bil v četrtek, ko je potekal Veseli dan prostovoljstva. Na Prešernovem trgu v Ljubljani se je predstavilo okoli 100 prostovoljskih organizacij iz vse Slovenije, ki delujejo na socialnem, kulturnem, ekološkem, trajnostnem, razvojnem, humanitarnem in športnem področju ter s svojimi aktivnostmi prispevajo k bolj prijazni in vključujoči družbi. Dan prej je Veseli dan potekal tudi na mestni tržnici v Kopru, kjer so se predstavile številne obalne organizacije.
Danes med 10. in 13. uro pa bo na Tartinijevem trgu v Piranu medgeneracijsko prostovoljsko srečanje, na katerem bodo obiskovalci lahko sodelovali v ustvarjalnih delavnicah, igrah na prostem, šahovski simultanki in tomboli, prisluhnili pevskemu zboru ter se posladkali s palačinkami.
