Ekaterina Chizhova je v Rusiji končala sedmi razred osnovne šole in se že v Moskvi od petega razreda naprej vsak dan posvečala matematiki. Nato je v Sloveniji v enem letu končala osmi in deveti razred, trenutno je najmlajša dijakinja tretjega letnika bežigrajske gimnazije. Z dekliških matematičnih olimpijad se je vrnila z dvema srebrnima in eno zlato medaljo. Na lanski mednarodni matematični olimpijadi v Avstraliji, največjem matematičnem tekmovanju na svetu, je med 630 tekmovalci prejela posebno pohvalo. V začetku letošnjega leta so na njeno pobudo v Bovcu organizirali prvi mednarodni matematični turnir. Druženje z matematiko se ji zdi zabavno. Pravi, da se ji njena lepota vsak dan znova odkriva v malih idejah, ki jo vodijo do končne rešitve. »To je neki poseben svet, kot bi bil v sanjah in se sprehajal po poti, se odločal, ali boš zavil levo ali desno, na drevesih namesto listov videl matematične formule. Ta svet je neomejen, nikoli zaključen in komaj čakam, da vidim, kaj vse me še čaka,« se novih matematičnih spoznanj veseli sogovornica, ki zna ena in ena sešteti tudi, ko pogovor zavije mimo matematike.
Lahko rečemo, da ste ta hip najboljša mlada matematičarka v državi?To je lepo slišati, res sem doslej kot edina predstavnica Slovenije osvojila zlato olimpijsko medaljo, a sama bi rekla, da sem samo ena od najboljših mladih matematičark v Sloveniji. Tudi pri matematiki je rezultat vseeno malce odvisen od sreče in razpoloženja na dan tekmovanja. V Sloveniji se nas več punc ukvarja z olimpijsko matematiko in danes je boljša ena, jutri se bo izkazala druga.
Kakšne naloge stojijo za vašo prvo zlato olimpijsko medaljo? S čim so vas izzvali?S šestimi nalogami iz kombinatorike, algebre, teorije števil in geometrije. Za reševanje vseh nalog smo imeli v dveh tekmovalnih dneh na voljo devet ur. Glede na to, koliko časa so nam dali za reševanje, si lahko predstavljate, da niso bile lahke. Pravzaprav so bile zelo abstraktne in pri nobeni do rešitve nisi mogel priti v eni sami potezi, ampak so zahtevale širši pogled. Včasih si moral kaj narisati ali pobarvati, da se ti je preblisnila ideja, kako naprej. Včasih si moral najprej izračunati čisto nekaj tretjega, da si našel povezovalni člen, včasih si dolgo samo opazoval, preden si opazil lepo rešitev, ki te je popeljala do druge lepe rešitve, tretje, četrte … in na koncu do rezultata. Moram priznati, da uživam v tem postopku iskanja lepih vmesnih rešitev. Kot bi sestavljala puzzle ali bila detektiv, ki na podlagi indicev sklepa, kako naprej.