Po objavah Dnevnika in avstrijske tiskovne agencije APA se je Roman Jeglič, nekdanji kriminalist in nekoč namestnik direktorja Varnostno-informativne službe (VIS), doslej odzval zgolj novinarju Pop TV. »Takih iger iz leta '49 se jaz ne grem,« je sporočil v telefonskem pogovoru in dodal, »da bo vse prišlo na svoje mesto«. Novinarju je še potrdil, da je v Sloveniji in da živi v Bohinju.
Več doslej ni bil pripravljen povedati za medije. Nedosegljiv ostaja tudi Dnevniku, ki si še vedno prizadeva priti v stik z njim, zato med drugim ostaja neznanka, zakaj je omenil leto 1949. Ta letnica se pogosto omenja v kontekstu delovanja taborišča na Golem otoku. Takrat naj bi jugoslovanska oblast začela tja zapirati tako imenovane informbirojevce – to so tisti komunisti, ki so podpirali Stalinovo obliko partijske diktature oziroma nadvlade.
Razkrila ga je omemba lokacije
Omemba Bohinja pa je Dnevniku pomagala ujeti digitalno sled na družbenih omrežjih, ki razkriva nekaj več o službenem in zasebnem življenju Jegliča po tem, ko se je očitno končala njegova zveza z Viktorijo Krivolucko, najboljšo prijateljico zdajšnje predsednice države Nataše Pirc Musar.
Leta 2009 je bil Jeglič v Kazahstanu. Turistično je potoval v Narodni park Čarin, ki velja za enega najlepših naravnih čudes v Srednji Aziji. V Almatiju, največjem mestu Kazahstana, je januarja 2010 sodeloval pri odprtju novega Gorenjevega prodajnega salona bele tehnike in gospodinjskih aparatov. Na slavnostnem dogodku je očitno imel tudi govor. Salon so odprli na naslovu Ulica Begalina 49, kjer ima to podjetje še danes svoje predstavništvo. Iz drugih uradnih evidenc, ki so pricurljale na svetovni splet, je mogoče razbrati, da je Jeglič v času bivanja v Kazahstanu navajal stalni naslov v Sloveniji, in sicer v Škofji vasi v okolici Celja. Po nam dostopnih informacijah tam nikoli ni prebival.
Objave na družbenih omrežjih Jegliča najkasneje jeseni 2012 postavljajo v Slovenijo, vendar ne v Celje, temveč v Bohinj, kjer ima družina Jeglič hišo. Tam si je Jeglič ogledoval posledice poplavljanja Bohinjskega jezera, že naslednjo zimo se je soočal z debelo snežno plastjo, ki je pokrila Gorenjsko. Sneg je Jeglič z domačega dvorišča vztrajno odstranjeval tudi v zimi 2013/14, nakar se objave, na katerih ga je mogoče videti v domačem okolju, z mačkom v naročju, končajo.
Brejc je zahteval štiri milijone tolarjev
Vrnitev v Slovenijo ne preseneča, saj mu v tistem času niso več grozile posledice kazenskih in odškodninskih sodnih postopkov, ki so bili v devetdesetih letih sproženi zoper njega. Ker se je kazenskemu pregonu že konec devetdesetih let napovedovalo zastaranje, je Miha Brejc, njegov nekdanji nadrejeni v Visu, vložil zasebno tožbo. Leta 1998 smo v Dnevniku poročali, da mu je očital razžalitev in obrekovanje. Zaradi pretrpljenih duševnih bolečin je Brejc od Jegliča terjal plačilo štirih milijonov tolarjev (16.700 evrov). Bolečine in razžaljenost naj bi Brejcu povzročil februarja 1993, ko je Jeglič poslal pismo predsedniku vlade Janezu Drnovšku, v njem pa pisal o delovanju Visa in njegovega takratnega direktorja Brejca. Pismo je bilo javno objavljeno v tisku, na radiu in televiziji. Brejc je tožil, da je Jeglič izvedel hud napad na njegovo dobro ime in čast s tem, ko je v pismu zapisal vrsto neresničnih trditev. Sodišče je razpisalo več narokov za glavno obravnavo, ki pa se jih Jeglič ni udeležil. Sodne pošte mu ni bilo mogoče dostaviti; iz dopisa kranjske policije je bilo razvidno, da se je nekdanji vodstveni delavec Varnostno-informativne službe že leta 1995 preselil v tujino.
Kdo je spisal (in podpisal) ovadbo zoper Janšo?
Po objavi prispevkov smo v Dnevniku prejeli opozorilo, da smo pomanjkljivo ubesedili Jegličevo vlogo v aferi JBTZ. Dejansko se je odvilo takole: Janezu Janši so odvzeli prostost 31. maja 1988; pred tem je Služba državne varnosti (SDV, po domače Udba) opravila šest tajnih hišnih preiskav v podjetju Mikroada in v stanovanjih osumljenih. Odredbo za hišno preiskavo pri Janši je odobril preiskovalni sodnik na predlog tožilca, ki je ta svoj predlog aretacije in preiskav proti Janši izvedel na podlagi ovadbe uslužbencev SDV Mirana Frumna in Draga Isajlovića.
Jeglič, ki je bil takrat načelnik službe za zatiranje kriminalitete na Upravi za notranje zadeve Ljubljana, je v zgodbo uradno vstopil dan pozneje. Prvega junija 1988 je podpisal kazensko ovadbo, v kateri je Janši očital kaznivo dejanje izdaje vojaške tajnosti, in jo poslal vojaškemu tožilstvu v Ljubljani. Ovadba je bila napisana na podlagi zbranih dokazov in dokumentov, najdenih pri pridržanem Janši ob hišnih preiskavah, ki so potekale dan prej. Ustavni pravnik Matevž Krivic je pozneje zapisal, da je ovadbo Jegliču diktiral Drago Isajlović.
V intervjuju za Objektiv marca 2010 je Isajlović to zanikal. »Šlo je za delikatno pravno vprašanje,« je trdil. »Ne vem, kje vse so se o tem pogovarjali. Na nekem papirju sem dobil napisano, kaj bi lahko bila kvalifikacija kaznivega dejanja. Ne vem, kje natančno je nastal. Res je sicer, da sem sodeloval pri pisanju ovadbe, vendar tako, da sva s kriminalistom izpolnjevala obrazec. Osebno v življenju nisem napisal nobene ovadbe, ker to ni bilo naše delo.« Isajlović je še trdil, da je vsebino ovadbe že dobil napisano. »S kriminalistom (Jegličem, op. p.) pa sva res sedela skupaj in izpolnila obrazec. Ključno vprašanje je bilo kvalifikacija kaznivega dejanja in odgovor na to vprašanje so sestavili nekje drugje. Kje, ne znam odgovoriti.«