»Predlog zakona ni dovolj domišljen, določbe so delno same s seboj v nasprotju ali pa neusklajene z drugimi področnimi zakoni, predlagatelj tudi ni upošteval vseh posledic, ki bi jih predlog zakona povzročil v praksi. Posega tudi v eno, z vidika posega v človekove pravice najbolj občutljivih področij, to je področje kazenskega procesnega prava,« so se po KPK, Inštitutu za kriminologijo in posameznih sodelavcih Evropske pravne fakultete na predlog zakona o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih dejanj in organiziranega kriminala ta teden odzvali tudi na vrhovnem državnem tožilstvu. Kot pravijo, je cilj predloga zakona, ki med drugim uvaja nov organ za pregon korupcije in organiziranega kriminala StKOK, mogoče doseči že z bistveno manj invazivnimi posegi v tožilstvo, predvsem pa s krepitvijo že obstoječega specializiranega državnega tožilstva, ki se že zdaj ukvarja s pregonom istega področja kriminala.
Na vrhovnem državnem tožilstvu so do predloga zakona, ki je nastajal v veliki tajnosti, zato izjemno kritični. Ob tem opozarjajo, da celo predlagatelji zakona priznavajo, da specializirano državno tožilstvo dosega razmeroma visok delež obsodilnosti, na tožilstvu pa so prepričani, da bo imel zakon, če bo sprejet, lahko celo nasprotni učinek. Da se bo torej učinkovitost pregona korupcije, gospodarskega in organiziranega kriminala celo zmanjšala.
Vodje tožilstev je treba zaščititi
V obsežnih pripombah na skoraj 30 straneh tudi na vrhovnem tožilstvu opozarjajo na načrtovani poseg v neodvisnost (vseh) tožilcev, saj zakon predvideva, da pravosodni minister pri predlaganju bodočih tožilcev v imenovanje na vladi ne bo več vezan na mnenje neodvisnega državnotožilskega sveta. Ob tem poudarjajo, da minister ni in ne more biti odgovoren za strokovne odločitve posameznih tožilcev v konkretnih primerih. »To je še posebej pomembno pri zakonu, katerega namen je okrepitev pregona korupcije. Zaupanje javnosti v tak pregon je odvisno tudi od tega, ali postopek imenovanja državnih tožilcev izključuje razumen videz politične izbire ali politične naklonjenosti. Opisan namen predlagatelja, ki teži k večanju političnega vpliva, je nasproten od siceršnjih trendov držav članic Evropske unije, ki si zaradi mednarodnih standardov prizadevajo okrepiti strokovno avtonomijo tožilstev in zmanjšati politični vpliv ter zato formirajo ravno takšne strokovne organe, kakršen je državnotožilski svet,« opozarjajo na tožilstvu.
Hkrati poudarjajo, da bi bilo neprimerno, da bi bila vodja StKOK imenovana (in razrešena) po enakem postopku kot generalni državni tožilec, torej z navadno večino poslancev v državnem zboru. Generalni državni tožilec namreč ne sprejema tožilskih odločitev v konkretnih postopkih na prvi stopnji in tudi nima neposrednega vpliva na konkretne zadeve, vodja StKOK pa bi jih imel. »Prav zato, ker vodje tožilstev lahko odločajo v konkretnih zadevah na prvi stopnji, je treba vodje tožilstev zaščititi pred političnimi vplivi, ne pa teh krepiti,« pozivajo na tožilstvu.
Še več balasta?
Na nesmisle opozarjajo tudi glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih StKOK preganjal. Med njimi so tudi (sicer hujše oblike) ponarejanja denarja, zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva in še nekatera podobna kazniva dejanja, za pregon katerih ni potrebna posebna specializacija in bi zgolj obremenjevala nacionalni preiskovalni urad in StKOK.
Podobno je tudi z nekaterimi drugimi kaznivimi dejanji, kot so denimo davčne zatajitve ali pranje denarja. StKOK bi namreč moral po predlogu zakona preganjati prav vse primere pranja denarja, pri čemer na tožilstvu opozarjajo, da se velik del teh kaznivih dejanj v praksi pojavlja v kontekstu spletnih goljufij, pri katerih storilci uporabljajo denarne mule za prenakazovanje denarja. »Praviloma (v teh primerih, op. p.) tudi zneski opranega denarja niso veliki ter Slovenija ni končna destinacija pranja denarja, tako da tako oprani denar ne vpliva na slovensko gospodarstvo,« opozarjajo na tožilstvu. Poudarjajo, da bi bilo smiselno, da StKOK preganja le hujše oblike pranja denarja, preostale pa rešujejo na okrožnih tožilstvih.
Hkrati pa v naboru kaznivih dejanj pogrešajo zahtevnejše oblike zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Pisci zakona so navedli, da tega kaznivega dejanja v katalog niso uvrstili, saj da korupcijskih kaznivih dejanj tako in tako ni mogoče storiti drugače kot z zlorabo položaja in gre torej za povezano zadevo s korupcijskimi kaznivimi dejanji. Po mnenju tožilstva pa prav to kaznivo dejanje terja posebno organiziranost in usposobljenost tožilcev, zato bi bilo smiselno, da jih preganja StKOK, ob določenih dodatnih pogojih, vezanih na status oziroma položaj osumljene uradne osebe in višino protipravne koristi. Na podlagi teh pogojev bi se StKOK lahko nato osredotočil na najbolj zahtevne in kompleksne zlorabe položaja.