V državni zbor, ki se bo trudil po nujnem postopku sprejeti zakon o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala (zakon o StKOK), so začela kapljati mnenja stroke, ki so pričakovano negativna.
Prvi so se že minuli teden oglasili na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Ljubljani, kjer opozarjajo, da predlog zakona posega v razmerja med policijo, tožilstvom in sodišči, položaj in imenovanja tožilcev ter v sam kazenski postopek – sodno preiskavo.
Kot med drugim pojasnjujejo profesorji in drugi sodelavci inštituta, s prvopodpisano dr. Mojco Plesničar, je povečanje političnega vpliva pri kadrovanju tožilcev, ki ga vpeljuje predlagani zakon, negacija boja proti korupciji, ki naj bi ga krepili s tem istim zakonom. »Pri tem je najbolj skrb vzbujajoče, da zakon, ki obljublja večjo učinkovitost boja proti korupciji, pri imenovanju (vseh!) državnih tožilcev namesto strokovne presoje državnotožilskega sveta kot neodvisnega strokovnega organa daje prednost politični volji ministra za pravosodje. Takšnega predloga ni mogoče razumeti drugače kot zmanjševanje samostojnosti in neodvisnosti državnih tožilcev in večjega vpliva politike pri kadrovanju v državnotožilsko organizacijo,« opozarjajo pri inštitutu, kjer dodajajo, da je takšna sprememba sporna že s stališča ustave pa tudi mednarodnih standardov, ki spoštujejo vladavino prava. Zakon, ki ima iskren namen boja proti korupciji, bi si po mnenju sodelavcev inštituta moral prizadevati za zmanjševanje vpliva politike in vsakokratne vladajoče oblasti na kadrovanje v tožilstvu, ne pa ga povečevati.
Prekomerna koncentracija moči
To je v svojem mnenju k predlogu zakona poudarila tudi komisija za preprečevanje korupcije. »Predlog zakona ministru za pravosodje omogoča praktično neomejeno oziroma absolutno diskrecijsko pravico pri izbiri kandidata. Diskrecijsko odločanje pa mora biti tudi tedaj, ko zakon dopušča določeno stopnjo proste presoje, omejeno z načeli zakonitosti, transparentnosti, enake obravnave kandidatov in preverljivosti izbire. Odsotnost teh varovalk bistveno povečuje korupcijska tveganja ter tveganja arbitrarnega odločanja, dajanja prednosti določenim posameznikom, klientelizma in političnega kadrovanja, hkrati pa onemogoča učinkovit nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo sprejetih odločitev,« so v mnenju zapisali pri KPK, kjer so med drugim kot problematično izpostavili tudi rešitev, po kateri bi ocene državnotožilske službe, ko gre za tožilce StKOK, v celoti prenesli na vodjo StKOK, kar povzroča prekomerno koncentracijo pristojnosti in moči pri eni osebi.
Pri KPK opozarjajo tudi na nejasnosti predloga v delu, v katerem določa dolžnost sodelovanja KPK, urada za preprečevanje pranja denarja, finančne uprave, inšpekcijskih in drugih organov s StKOK. Sodelovanje teh organov določa že zakon o kazenskem postopku, po novem pa bi lahko tožilec iz StKOK drugim organom diktiral tempo. »Komisija opozarja, da je samostojen in neodvisen državni organ, ki postopke vodi na podlagi zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, zato državni tožilec z obveznimi navodili ne bi smel posegati v odločanje o uvedbi in vodenju posameznih postopkov, dokazno oceno komisije, sprejem njenih ugotovitev, priporočil in drugih odločitev, niti v določanje prednostnih nalog njenega dela. Državni tožilec lahko v okviru predkazenskega postopka usmerja zbiranje podatkov, vendar le znotraj zakonsko določenih pristojnosti posameznega organa,« poudarjajo pri KPK in dodajajo, da povsem enako velja tudi za druge samostojne organe.
Ne populizmu v kazenskem pravosodju
S svojim mnenjem, naslovljenim Šutarjev zakon 2 ali čas, da se zavrne populizem v kazenskem pravosodju, so se na državni zbor obrnili tudi dr. Anže Erbežnik, dr. Zlatan Dežman in dr. Blaž Kovačič Mlinar z Evropske pravne fakultete, ki za začetek poudarjajo, da je »slika o kriminalu izven kontrole, ki jo uporabljajo populisti in pogosto nekritično ponovijo mediji, napačna«.
Kritični so do predloga, po katerem bi tožilci, ki bi delovali v okviru StKOK, sami vodili tožilsko preiskavo, ki bi nadomestila sodno preiskavo, kot velja v vseh drugih primerih – razen pri postopkih, ki jih vodi evropsko tožilstvo, saj zakonodaja zaradi poenotene evropske prakse že zdaj tudi v Sloveniji dopušča to izjemo. »Ta postopek je najpomembnejši del kazenskega postopka. Če osumljenec oziroma obtoženec nima pravic in enakosti med strankama v tej fazi postopka, je njegova usoda zapečatena. V Evropi se je žal pojavil trend tožilskih preiskav, kjer si nihče ali redki upajo povedati, da je cesar gol. Države, kot so Belgija, Francija, Luksemburg in Španija, ohranjajo preiskovalnega sodnika. Tožilska preiskava je zdrs nazaj v smer inkvizitornega postopka, saj obdolženca a priori postavlja v neenak položaj, še zlasti če nima zagovornika,« so kritični sodelavci Evropske pravne fakultete.
Podobne pomisleke imajo tudi na kriminološkem inštitutu. Tam sicer pravijo, da odprava sodne preiskave sama po sebi še ni nujno nesprejemljiva, vendar pa gre pri tem za velik poseg v kazenski postopek, ki se ga je treba lotiti premišljeno, nikakor pa ne posredno, parcialno in po nujnem postopku. »Tako lahkotno poigravanje s temeljnimi instituti kazenskega postopka zato ocenjujemo kot neodgovorno,« so kritični na kriminološkem inštitutu.