Ilirska Bistrica je za nas center sveta, medtem ko je za Slovence v Sloveniji na koncu sveta. Med Reko in Ilirsko Bistrico je bila že davno močna povezava. Ilirska Bistrica je bila do leta 1953 v Reški nadškofiji, starejše gospe so mi razlagale, kako so hodile kupovat poročne obleke in torte na Reko, in ne v Ljubljano, ker je bila povezava z vlakom do Reke tako dobra.

Ko je bila moja mama še mlada, je z Reke do Ljubljane vozilo sedem do osem vlakov na dan, ko sem bila jaz mlada in sem hodila žurat v Ljubljano, so bili trije, zdaj vozi en vlak na dan. Če torej hočeš danes z vlakom v Ilirsko Bistrico, moraš tam prespati in se naslednji dan vrniti na Reko. Nekdaj pa so se vozili ljudje iz Ilirske Bistrice dnevno na Reko delat, študirat, v srednjo šolo, ženske so prihajale delat kot čistilke in sobarice, prodajale so na reški tržnici jajca in gobe, domov pa so nosile kavo in sladkor. V Ilirsko Bistrico pa so Rečani hodili kupovat zelje in krompir.

Da, med nami je ostala močna povezava. Sedem hrvaških vasic ima celo pokopališče v Jelšanah in ko je leta 1991 nastala meja, je bil cel cirkus, kako mrliče pripeljati čez mejo. Znašli so se po svoje. (Smeh.) Ljudje v Ilirski Bistrici in gospe v tamkajšnji knjižnici so fenomenalni. Če hočete sodobno slovensko knjigo, odidete v Ilirsko Bistrico v knjižnico. Če potrebujete kar koli glede državljanstva ali nasvete, odidete v Ilirsko Bistrico. Še vedno so obmejni kraji, ki živijo s slovensko manjšino na Hrvaškem in ki pridejo z nami v stik. x Nedeljski dnevnik