Prvi smučarski centri bodo kompakten sneg letos (verjetno) začeli izdelovati v torek, smučišča pa odprli prihodnji teden. Slovenski turistični prihodki in število nočitev, še zlasti v gorskih krajih, že peto leto zapored naraščajo. Vsako delovno mesto na žičnici namreč ustvari 15,3 delovnega mesta v regiji, vsak evro prihodka na žičnici pa 10,1 evra prihodka v regiji. Zaradi tega potenciala in po drugi strani docela dotrajane žičniške (in preostale) infrastrukture se Slovenska turistična organizacija ter gospodarsko in infrastrukturno ministrstvo zavedajo, da so posodobitve žičnic nujne. V zadnjih desetih letih v Sloveniji nismo zgradili ali zamenjali nobene žičnice razen otroških trakov. Tudi v letošnji sezoni se kljub nujnosti ne obeta nobena večja posodobitev.
V Sloveniji delujeta natanko 202 žičnici oziroma 186, če ne upoštevamo otroških poligonov. Njihova povprečna starost je 27,6 leta, v velikih gorskih centrih pa celo 31 let. Koliko bi torej stala zamenjava in posodobitev najstarejših žičnic in kdo bi jo plačal?
Grafika prikazuje delujoča smučišča, povprečno starost žičniških naprav na posameznem smučišču in število dni v lanski sezoni, ko so naprave obratovale. Grafika ne prikazuje 37 manjših smučišč, ki so ugasnila v minulih letih. Med njimi so smučišča Ložekar, Vuhred, Sviščaki, Kalič, Ivarčko, Zelenica, Logarska dolina, Strmec, Pečovnik, Luče, Mrzla dolina,Lovrenc na Pohorju, Besnica, Pungart, Ulovka…
Brez pomoči države ne bo šlo
»Starost žičnic je še posebno kritična v vodilnih gorskih centrih, saj je med njimi najmanj 59 naprav starejših od trideset let,« so zapisali v družbi K&Z, Svetovanje za razvoj, ki je letos poleti po naročilu ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo izdelala študijo Gorski centri v Sloveniji. Na Krvavcu je tako pet naprav od enajstih starejših od 30 let; najstarejša enosedežnica Gospinca je iz leta 1966 (53 let). Na Rogli je starejših od 30 let šest od dvanajstih naprav, na Voglu štiri naprave od devetih. Najstarejši napravi, sedežnica Šija in vlečnica Kratki plaz, sta prav tako iz leta 1966 (53 let). Na Mariborskem Pohorju so naprave v povprečju stare 33,6 leta. Najstarejša vlečnica, Bolfenk, je bila postavljena leta 1964 (pred 55 leti)… »Žičnice se večinoma amortizirajo v 20 letih, naprave, stare več kot 30 let, so primerne za zamenjavo, velik izziv pa so izjemno visoke investicije v nove naprave,« so sklenili avtorji študije.
»Nova sedežnica stane od 5 do 7 milijonov evrov, pridobivanje vseh dovoljenj pa traja približno tri leta,« pravi predsednica Združenja žičničarjev Slovenije in direktorica hotela Cerkno Manuela Božič Badalič. »Od 200.000 do 300.000 evrov gorski centri že pred sezono namenimo za vzdrževanje naprav in zagotavljanje njihove varnosti. Tudi zato si novih naprav ne more privoščiti nobeno slovensko smučišče,« je povedala in sklenila, da brez pomoči države nikakor ne bo šlo.
Investirali bi lahko do 77 milijonov evrov
V evidenci ministrstva za infrastrukturo je 60 smučišč z žičnicami, ki delujejo in imajo vsa potrebna dovoljenja (podrobnejši podatki so v grafiki). Zaradi pomanjkanja snega, visokih stroškov vzdrževanja, zastarelih naprav in neizpolnjevanja tehničnih pogojev je v zadnjih letih ugasnilo več kot 37 malih smučišč, ki so jih upravljala društva, občine ali entuziasti. »Centre, ki še delujejo, bi bilo smiselno ohraniti, saj so po desetih letih izjemno težkih pogojev ostali samo še tisti, ki so izkazali največjo odpornost oziroma so obstali zaradi poslovnega interesa,« predvideva omenjena študija. Investicije v sodobne zasneževalne sisteme so ob novih žičnicah ključne, saj lahko le umetni sneg poveča konkurenčnost smučišč.
Večina večjih centrov je v zasebni lasti. Ključni, to so Mariborsko Pohorje, Kanin, Stari vrh, Velika planina, Straža Bled in deloma Rogla, pa so v javni lasti. Od leta 2014 poslujejo vsako leto bolje, njihovi prihodki so se v tem času povečali za več kot polovico. Lani so denimo vsi skupaj ustvarili skoraj 70 milijonov evrov prihodkov. Hkrati se povečujejo tudi odhodki. Temu botrujejo zlasti mile zime. Izdelava umetnega snega v največjih stane od 100.000 do 200.000 evrov na sezono.
Večina podjetij v zadnjih dveh letih vendarle posluje pozitivno in tudi njihov skupni neto dolg je upadel s 55 na 36 milijonov evrov (leta 2018). Avtorji študije so tako izračunali, da bi lahko – ob ugodnih kreditih, pri čemer je primeren in realen le program za trajnostno rast turizma pri SID banki – v nove naprave kratkoročno investirali 50 milijonov evrov. Če bi 27 milijonov (35 odstotkov) primaknila še država, bi lahko za investicije namenili 77 milijonov evrov. Tolikšna je torej njihova realna naložbena zmožnost.
Vse žičnice v vsem letu prepeljejo približno 18 milijonov potnikov (vštet je vsak vstop posameznega potnika na žičnico) oziroma 1,4 milijona dnevnih obiskovalcev na sezono, kot ocenjujejo avtorji študije.
Potrebe skoraj petkrat večje
Toda želje in potrebe so mnogo večje. Za vse načrtovane zamenjave in obnove žičnic ter nakupe zasneževalnih sistemov do leta 2022 bi potrebovali dobrih 195 milijonov evrov. Glavnina zneska odpade na dva večja projekta – gradnjo smučišča 2864 in projekt Bovec - Kanin 2022 oziroma samo Kanin, ki bo do leta 2022 ostal brez uporabnega dovoljenja za kabinsko žičnico, zato jo je nujno nadomestiti. Če bi država primaknila 45 odstotkov, bi morala smučišča zagotoviti 76,3 milijona evrov, brez omenjenih dveh velikih projektov pa 39,4 milijona evrov, so ugotovili avtorji študije.
Do leta 2030 bi gorski centri potrebovali še 225 milijonov evrov. »Zato je nujno zagotoviti trajne, dolgoročne spodbude, ki bodo omogočale razvoj gorskih centrov vsaj naslednjih deset let. V letih 2023 do 2030 bi bilo treba ob 45-odstotnem sofinanciranju investicij letno zagotoviti okvirno 10 milijonov evrov nepovratnih sredstev,« so sklenili avtorji študije.
Bo država primaknila za vzdrževanje?
Takšno državno financiranje naj bi omogočili s spremembami zakona o žičnicah, s čimer bodo te postale del javne infrastrukture za prevoz potnikov in obravnavane kot javna služba. Zakon, ki ga pripravljajo in popravljajo od leta 2013, naj bi bil medresorsko usklajen še ta teden. V začetku decembra naj bi šel v sprejemanje, veljati pa naj bi začel s prihodnjim letom, se nadeja Manuela Božič Badalič. Država bi tako lahko zagotovila 1,7 milijona evrov na leto za stroške vzdrževanja naprav, ki imajo obratovalno dovoljenje, je povzela. S tem bi rešili kratkoročni problem.
Pri sofinanciranju investicij bi država lahko pomagala s pridobitvijo nepovratnih evropskih sredstev za gradnjo športnih objektov. »Ker pravne podlage še nimamo, nismo mogli zagotoviti sredstev v proračunu. Zavzemamo se, da bi gradnjo novih žičnic sofinancirali preko službe vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko z evropskimi sredstvi. Ker pogajanja z evropsko komisijo potekajo, višina sofinanciranja ni znana, prav tako še ni znano, ali bo predlagani ukrep potrjen,« so povedali na infrastrukturnem ministrstvu, pod katerega sodijo žičnice. »To je ena možnost, druga pa, da se sprijaznimo, da čez nekaj let ne bomo več smučarski narod,« realnost strne Božič-Badaličeva.
Preberite še: 35.000 Slovencev smuča v Dolomitih in Smučišča v številkah
