Kartice in nanje vezani popusti nas lahko kaj hitro zapeljejo, da kupujemo izdelke, ki jih sploh ne potrebujemo, so slabe kakovosti in za povrh morda še dražji kot kje drugje. V zameno za praviloma nizke popuste podjetja od potrošnikov zahtevajo tudi veliko količino osebnih podatkov, ki jim skupaj s podatki o nakupih omogočajo vpogled v potrošnikove spolne, pivske, prehranjevalne in druge navade, s čimer podjetja še laže vplivajo na potrošnikovo izbiro, sta pri pregledu klubov zvestobe ugotovila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) in informacijska pooblaščenka. "Nič na tem svetu ni zastonj, kartico lahko dobi vsak, popuste pa plačamo z višjimi cenami in osebnimi podatki," je ugotovitve raziskave komentirala predsednica ZPS Breda Kutin.
Zakaj trgovec potrebuje številko osebnega dokumenta?
Trgovcem tako ni v interesu, da bi potrošnikom jasno prikazali njihove prihranke. "Nihče od preverjenih trgovcev potrošnikom ne ponuja preglednega in lahko razumljivega sistema popustov, zato naj si povprečen potrošnik od njih ne obeta preveč," svari Kutinova. Potrošnikom svetuje, naj bo njihovo najpomembnejše vodilo pri nakupu kakovost izdelka in cena, ki se ju še posebno pri večjih nakupih splača preveriti tudi pri konkurenci.
"Lahko si predstavljate, kakšno neprecenljivo vrednost imajo osebni podatki, ki jih je trgovec več let zbiral o na primer pol milijona Slovencih. Točno lahko preveri, kako pogosto Janez Novak iz Zgornjega Dola pri njem kupi kondome ali katero pivo najraje kupuje Marko Horvat iz Studenca. Na podlagi vseh podatkov, ki jih je zbral o Markovih nakupih, bo znal z oglasi vse bolj apelirati na njegove šibke točke in čustva, Marko pa bo takim oglasom prej podlegel in pogosteje kupil produkte, ki jih morda niti ne potrebuje," pa svari informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Dodaja, da s tem podjetje veliko prihrani, saj mu ni treba vlagati v drage marketinške raziskave.
V analizi klubov zvestobe je ugotovila, da nekateri članstvo pogojujejo s celim kupom osebnih podatkov - eno od podjetij na primer od potrošnikov poleg imena in priimka ter domačega naslova zahteva še telefonsko in mobilno številko, datum rojstva, elektronski naslov, zaposlitveni status in število članov v gospodinjstvu. Pri večjem trgovcu pa posameznik kartico zvestobe dobi le v zameno za številko osebnega dokumenta. Nobenega razloga ni, da bi trgovec potreboval ta podatek, zato po mnenju pooblaščenke krši načelo sorazmernosti. Po tem načelu je zasebnemu sektorju dovoljeno zbirati le toliko in tiste osebne podatke, ki jih podjetje dejansko potrebuje za namene, predstavljene tudi novemu članu kluba zvestobe.
Posameznik ima pri tem pravico izvedeti, katere podatke podjetje hrani o njem. Izdajatelj kartice bi ga moral tudi jasno obvestiti o tem, katera podjetja bodo obdelovala njegove podatke. Prav tako lahko posameznik prekliče uporabo svojih osebnih podatkov. Podjetje mu mora v 15 dneh sporočiti, da je prejelo zahtevo, po besedah pooblaščenke pa tisti trenutek preneha pravna podlaga za hranjenje podatkov. Večletni oziroma celo neomejeni roki hranjenja podatkov so tako nezakoniti.
V nakupovalno središče namesto v knjižnico
"Kartice zvestobe dobro simbolizirajo, kaj danes pomeni potrošništvo, kako je preželo naša življenja in komu smo zvesti," pa nekoliko širše o njih razmišlja Barbara Vodopivec iz društva Humanitas. Po njenih besedah kartice zvestobe dobro kažejo, kaj ljudje počnejo s svojim časom, koliko ga na primer na lepo sončno soboto preživijo v nakupovalnih središčih in koliko si ga vzamejo za druge dejavnosti, kot je sprehod v naravo. Včasih so ljudje v denarnicah nosili članske izkaznice za knjižnico, športna društva in druge interesne dejavnosti, danes pa večino prostora zavzemajo kartice različnih trgovcev. "Želim si, da bi ljudje razmislili, ali si takšnega življenja res želijo. Ali nam potrošnja res prinaša zadovoljstvo in srečo, na drugi strani pa, kaj se bo zgodilo, ker počasi izgubljamo dostop do javnega zdravstva, do dela," opozarja Vodopivčeva.
"Trend je več kot očiten," ocenjuje tudi dr. Domen Bajde z ljubljanske ekonomske fakultete. Trg po njegovih besedah v zadnjih desetletjih vztrajno pronica v sfere življenja, ki so bile prej v domeni zasebnega, države, religije, zato danes ni nič neobičajnega govoriti o državi predvsem kot o servisu, za katerega plačamo, o državljanih pa kot o poslovnih strankah. Podobno tudi zdravje in religija postajata predvsem stvar potrošnikove izbire po načelu: "Izbereš, kar želiš, dobiš, kar plačaš." Tako stvari vse pogosteje dojemajo tisti, ki vodijo državo, pa tudi državljani sami.
"Po eni strani je to dobro, saj lahko poveča svobodno izbiro in učinkovitost. Po drugi strani vodi v frustracijo - v smislu, kako naj izberem med vsemi temi možnostmi, kako naj se sprijaznim s tem, da je toliko vsega, česar ne morem imeti - in nezadovoljstvo - v smislu, vedno nekaj zamujam, vedno ima nekdo več, nikoli ni nič tako dobro, kot se obljublja," pojasnjuje Bajde. Dodaja, da v neki točki povečevanje izbire in potrošnje postane nevzdržno tako finančno kot psihološko in družbeno ter okoljsko. "Problem je seveda v tem, da model neprestane rasti - pa naj govorimo o gospodarstvu ali osebni potrošnji - ne vodi avtomatično v boljši svet ali višjo kakovost življenja," pojasnjuje Bajde. Pravi, da se potrošnika pogosto prikazuje kot svobodno osebo, ki izbira, kar želi, vendar pa imajo ljudje pogosto občutek, da nimajo več izbire, da enostavno morajo imeti to in ono ter da jim stvari uhajajo izpod nadzora. "Edina kratkoročna rešitev, ki jo vidim, je, da si trmasto zastavljamo vprašanje, kdo izbira koga. Zbiramo mi točke zvestobe ali one nas?" predlaga Bajde.
