Ljudem brez zdravnika bi ponudili vpis v prostih ambulantah, predolgo čakajočim pa bi pomagali z možnostjo hitrejšega zdravljenja. Cilj je, da pacient čim prej pride do obravnave, ki jo potrebuje, je ob predlogu zakona o povečanju dostopnosti poudaril minister za zdravje Tadej Ostrc. Pri tem posameznik ne sme biti prepuščen sam sebi, je prepričan Ostrc. Predlog, ki je v javni obravnavi, obeta veliko, a so ukrepi podobni prejšnjim poskusom, ki niso prinesli trajnega napredka. V zdravstvenem resorju verjamejo, da jim bo tokrat uspelo s sistemskim pristopom in bolj aktivno vlogo zdravstvene blagajne, a je neznank še veliko.
1. Kako bi si v Sloveniji izbirali osebnega zdravnika?
Posamezniku bi najpozneje v 15 dneh od tega, ko je ostal brez izbranega osebnega zdravnika, na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ponudili najmanj tri možnosti, kadar bi bilo to izvedljivo. Možnost vpisa pri prostih zdravnikih bi praviloma dobil nekje v krajih območne enote ZZZS, kjer živi, izjemoma pa drugje. Če v 30 dneh od prejema ponudbe ne bi sprejel nobene od ponujenih možnosti, bi veljalo, da je ZZZS svojo obveznost izpolnil. Posameznik bi lahko sicer tudi po poteku roka za sprejem ponudbe uveljavljal pravico do proste izbire osebnega zdravnika. Če znotraj posamezne območne enote ZZZS ne bi bilo mogoče zagotoviti proste izbire zdravnika, bi v zdravstvu težavo reševali s posebnimi programi dostopnosti. Ti bi trajali največ dve leti in bi bili ločeni od rednega pogodbenega programa, napoveduje predlog.
2. Kaj bi ponudili bolnikom, ki čakajo predolgo?
Če bi bil njihov točen ali okvirni termin zdravljenja tako oddaljen, da bi bile dopustne čakalne dobe prekoračene, bi morali na ZZZS preveriti, ali lahko bolniku v okviru mreže javne zdravstvene službe ponudijo zgodnejši datum. Rok za sprejem ponudbe zgodnejšega zdravljenja bi bil določen glede na časovno oddaljenost ponujenega termina, a ne bi smel biti krajši od dveh ali daljši od 15 dni. Če se posameznik na ponudbo ne bi odzval, bi štelo, da jo je sprejel. Po sprejemu ponudbe bi ZZZS zagotovil potrditev ponujenega termina. Posameznikov prvotni termin bi v zdravstvu odpovedali, hkrati pa bi ga črtali s čakalnega seznama prvotnega izvajalca, torej javnega zdravstvenega zavoda ali koncesionarja, kjer je bolnik sprva oddal svojo napotnico.
3. Kakšne bi bile posledice, kadar bi posameznik zgodnejšo možnost zdravljenja ali pregleda zavrnil?
Termin bi ponudili drugemu bolniku, pri tem pa bi upoštevali vrstni red na čakalnem seznamu in stopnje nujnosti, kakršne že danes odločajo o razvrščanju pacientov na sezname. Posameznik, ki bi zavrnil zgodnejši termin, bi ohranil prvotni termin in uvrstitev na čakalnem seznamu. Če bi to storil brez objektivno opravičljivega razloga, ga ne bi več šteli med nedopustno čakajoče. Če bi ponudbo ustreznega zgodnejšega termina zavrnil iz objektivno opravičljivega razloga, bi ZZZS nasprotno naprej iskal zgodnejši termin zanj. Kaj je objektivno opravičljiv razlog, na katerega posameznik ne more vplivati, bi tehtali od primera do primera.
4. Ali lahko ti ukrepi pripeljejo do občutnega preobrata na bolje?
Prebivalci so skozi leta izkusili vrsto poskusov povečevanja dostopnosti osnovnega zdravstva in skrajševanja čakalnih dob, ki niso pripeljali do trajnih rezultatov. Nekateri od njih so bili močno podobni ukrepom, ki jih predvideva aktualni zakonski predlog. Za polomijo se je na primer izkazal klicni center, ki naj bi bolnikom pomagal pri urejanju administrativnih in organizacijskih vprašanj v zdravstvu (šlo je za ministrski mandat Danijela Bešiča Loredana, Ostrc je bil tedaj v vlogi državnega sekretarja). Nič uspešnejše ni iskanje prostih pediatrov za novorojenčke po receptu iz mandata vlade Roberta Goloba. Sprejeti jih mora tista ambulanta, ki je v posamezni območni enoti ZZZS najmanj obremenjena, a lahko v ljubljanski enoti to pomeni pot z juga na sever države. V mejo za odklanjanje dodatnih vpisov, ob katerih si mnogi prebivalci ne morejo izbrati osebnega zdravnika v bližini, aktualni zakonski predlog ne posega. Predlog sicer predvideva administrativne razbremenitve, ni pa začrtal točke, na kateri bi bilo treba sprejemati več pacientov.
5. Kje bodo v času zategovanja pasu našli denar za dodatna zdravljenja?
To je le eno od številnih vprašanj, ki ne glede na nizanje različnih možnosti v praksi ostajajo odprta. Obdobja zategovanja pasu doslej niso bila čas, ko bi zdravstvo postajalo dostopnejše. Ideja, da bi bolniku pomagali na njegovi poti skozi zdravstveni sistem, je v predlogu natančneje utemeljena. Kljub temu je še veliko nedorečenega. Poskusi Ostrčevih predhodnikov, da bi bolniki lažje prišli do osebnega zdravnika in da bi bili pri pregledih ali operacijah na vrsti prej, so se izjalovili tudi zaradi preohlapnih načrtov. Predlog, ki je v javni obravnavi, napoveduje ugotavljanje vzrokov za predolgo čakanje, a sam po sebi še ne razrešuje težave z nezanesljivimi podatki. Dokler ne bo jasna slika, kje lahko opravijo koliko zdravljenj in kateri zdravniki dejansko sprejemajo dodatne paciente, lahko govorimo le o še enem zidanju gradov v oblakih.
