Generativna umetna inteligenca (ChatGPT, DeepSeek …) vstopa v izobraževanje in izobraževalne institucije hitreje, kot si univerze in druge ustanove želijo priznati. Zdaj, ko se je UI ugnezdila v vsakdanje procese pisanja, iskanja informacij, načrtovanja in analiziranja, se je pokazalo, da se noben izobraževalni sistem ne more več delati, da je tehnologija zunaj zidov predavalnic. Kot pove doc. dr. Miha Lavrič iz DOBA fakultete, je umetna inteligenca pravzaprav povsod okrog nas: »V iskalnikih, ki nam ponujajo vsebine, in v aplikacijah, ki jih uporabljamo zavestno ali pa nas spremljajo v vsakdanjem življenju. Mislim, da ni vprašanje, ali je generativna umetna inteligenca (GUI) uporabna ali neuporabna, ampak da se zavemo, kje in kako jo lahko uporabimo in v katere procese, ki jih uporabljamo, je že v celoti integrirana.«
Od prepovedi k usmeritvam
Ob prvem valu navdušenja in panike nad generativno UI so številne univerze razmišljale o strogi prepovedi uporabe orodij pri seminarjih in zaključnih nalogah. Zelo hitro se je izkazalo, da to ni vzdržno; sploh v svetu, kjer je dovolj pametni telefon, da ima študent dostop do večine tovrstnih orodij in navsezadnje informacij. Univerze, kakor tudi drugi izobraževalni sistemi, se zdaj prilagajajo oziroma regulirajo umetno inteligenco. Doc. dr. Miha Lavrič je primere regulacij opisal na tistih fakultetah oziroma univerzah, na katerih je v preteklosti že deloval. »Na nemških univerzah Ludwig-Maximilians v Münchnu in Münsterski univerzi je na primer uporaba ChatGPT dovoljena, vendar pod strogimi pogoji transparentnosti in akademske integritete. Na Univerzi Delaware v ZDA ni enotnih pravil, zato odločitev prepuščajo posameznim profesorjem, ki določijo, ali je UI pri nalogah dovoljena, omejena ali prepovedana,« pojasni dr. Lavrič.
Na tržaški univerzi pa recimo poudarjajo etiko uporabe GUI, sočasno pa uvajajo inovacije, kot je UI tutor, ki študentom pomaga pri učenju. »Nizozemska univerza Twente in strokovna univerza Saxion pa razumeta UI kot realnost, a namesto prepovedi raje prilagajata oblike preverjanja znanja in učita študente kritične rabe. Finska univerza v Tampereju pa ima eden najbolj naprednih modelov v Evropi, ki jih je razvijala skupaj s strokovno univerzo v Tamperah in z Univerzo v Helsinkih, v obliki semaforja, ki jasno označuje, pri kakšnih nalogah je UI obvezna, dovoljena ali prepovedana,« pove dr. Lavrič.
Iz povedanega izhaja, da za zdaj enotnih navodil ni in da vsaka univerza oziroma visokošolska ustanova po svojih najboljših močeh in malo »po svoje« išče načine, kako se bo z GUI spoprijela. Na slovenskih univerzah za zdaj skupnega navodila ni, se pa članice same odločajo, kako bodo regulirale uporabo GUI. Nekatere članice tako vsem študentom financirajo ChatGPT Plus, s čimer omogočajo študentom polno uporabo orodja. Pri tem pa se pojavlja vprašanje ali GUI morda ne podaja potuhe študentom in jim zgolj lajša delo?
Za uporabo GUI moraš imeti znanje
Ne glede na pravila, ki jih univerze oziroma visokošolski zavodi počasi uvajajo, uporaba GUI še zdaleč ni preprosta. Kot pojasni doc. dr. Luka Tomat iz Ekonomske fakultete v Ljubljani, uporaba GUI ni enostavna: »Če nekdo želi učinkovito uporabljati orodja GUI pri svojem delu in se posledično pravilno odločati, mora svoje področje dela zelo dobro poznati, da bo lahko prepoznal, kdaj orodje naredi napako,« je dejal dr. Tomat in dodal: »To pomeni, da mora biti domenski strokovnjak, kar pa lahko postane le z učenjem oz. s kakovostnim opravljanjem svojega dela v nekem določenem obdobju, zato pa mora v procesu učenja paziti, kako uporablja orodja GUI. Če jih uporablja smiselno, ne bi smelo biti težav, če pa 'preskoči' osnovne koncepte, ker uporabi orodje, ki v nekaj straneh povzame celoten 'učbenik', se pa prav veliko ne bo naučil in posledično ne bo znal prepoznati, kdaj je npr. orodje v zmoti.« Povedano drugače, razumevanje osnovnih konceptov je in bo še vedno nujno.
»Orodja GUI lahko opravijo neko nalogo, ne morejo pa nadomestiti kognitivnih procesov, ki jih nekdo razvije z lastnim razmišljanjem, ko se uči osnovnih konceptov, saj učenje omogoča poglobljeno razumevanje, preverjanje pravilnosti in uporabo znanja v različnih situacijah. Pravzaprav morajo trenutni uporabniki GUI zaradi tega, ker se orodja GUI motijo na nenavadne načine, vedeti več kot prej, da lahko prepoznajo netočnosti, ki jih ustvarijo ta orodja,« še pove dr. Tomat.
Nas res mora skrbeti?
Vsaka nova tehnologija prinese določene strahove in umetna inteligenca ni izjema; vendar se je po mnenju dr. Lavriča zgodovinsko gledano pri različnih sektorjih pokazalo, da kdor se napredku ni upiral, ampak ga je sprejel in prevzel, je ob tem razširil svoje kompetence. »In tako že preidemo k izobraževanju, kjer ustrezna uporaba UI ne bo odpravila profesorjev, ampak jih podprla! Če dam primer velikih jezikovnih modelov, so ti sposobni napisati besedila, ki so na trenutke že skoraj na ravni magistrskih nalog. A to ne pomeni, da bodo študenti nehali razmišljati ali da profesorji ne bodo več mentorji. Pravzaprav bo vloga profesorja postala še bolj ključna. Dober profesor bo na primer lahko tisti, ki bo s pomočjo UI prilagodil učno snov učnemu tipu študenta, da se bo ta lažje učil in naučil, obenem pa imel več časa, da študenta motivira z osebno povratno informacijo in ustvari tisto osebno mentorsko povezavo, ki velja za najbolj učinkovit način učenja, česar pa UI sama ne zmore,« meni dr. Lavrič, dr. Tomat pa dodaja: »Verjetno se bo 'pisanje' preoblikovalo, za zdaj pa interpretacija in tudi odgovornost za zapisano ostajata pri ljudeh.«
Generativna umetna inteligenca torej ne bo sama od sebe izboljšala izobraževanja, lahko pa bo ob dobri rabi postala pomemben zaveznik. Ključno bo, da bodo univerze jasno postavile pravila igre, profesorji ohranili mentorsko vlogo, študenti pa razvijali znanje, ki jim omogoča prepoznavanje napak in pasti algoritmov. Namesto vprašanja, ali se UI bati, se tako ponuja drugo: ali bomo kot družba sposobni prilagoditi svoje načine učenja, da bo tehnologija delala za nas – in ne obratno.
