Že kmalu po katastrofalnih poplavah leta 2023 so se pojavila opozorila, da bi lahko protipoplavni ukrepi povzročili še več škode kot same poplave za stanje voda. Ali so se te bojazni uresničile?
Glede na to, da se tudi po letu 2023 pri protipoplavnih ukrepih ni uporabljal ekosistemski pristop, ki bi temeljil na celostni obravnavi porečja, ampak so se ukrepi izvajali točkovno, je to, kar omenjate, upravičena bojazen. Na Savinji se je na primer odpeljalo veliko gramoza iz struge, s čimer se je še povečala moč erozije. Narejenih je bilo veliko napak, saj je gradbena stroka ukrepe izvajala zgolj kot tehnične, ne pa kot uravnalne ukrepe. Rešujejo se posledice, ne pa vzroki. Zato obstaja velika verjetnost, da bo ob ponovitvi situacije iz leta 2023 škoda še večja.
Točkovne rešitve pomenijo, da se problem poplavljanja rešuje zgolj na posameznem delu reke?
Da. Kateri koli vodotok vzamemo za primer, vidimo, da se tam, kjer je prišlo do poplavljanja, gradijo nasipi, poglablja struga ali izvajajo podobni posegi. Toda dejstvo, da je do poplav prišlo na določenem mestu, pomeni, da je vzrok višje v porečju. Če bi uporabili rešitve, ki so jih v preteklosti že poznali, bi lahko bistveno omilili moč vode, ki pridrvi. Tak primer so denimo lesene kašte (imenovane tudi kranjske stene – gre za tradicionalno tehniko urejanja vodotokov z rešetkasto sestavljenimi debli in kamni, ki se je uporabljala zlasti do druge svetovne vojne, nato pa so jo postopoma nadomestili betonski objekti, op. p.). Naše reke so hudourniške, zato potrebujemo drugačne ukrepe kot na Nizozemskem ali v Nemčiji, kjer so reke večinoma ravninske.
Na pristojnem ministrstvu in direkciji za vode med smernicami pri protipoplavnih ukrepih izpostavljajo na naravi temelječe rešitve. Koliko pa je tega dejansko na terenu?
Koncept ni nov in ga uvajamo že dolgo. V osnovi gre za enako idejo kot pri ekoremediacijah, torej za posnemanje narave, kar v Sloveniji poznamo že več kot dvajset let. Težava je, da v praksi ta pristop še vedno ni zares sprejet in da še vedno prevladuje gradbeno-tehnični način razmišljanja. To, da nekje postavijo lesen podest ali uporabijo naravne materiale, še ne pomeni na naravi temelječe rešitve. Če bi želeli koncept dosledno uresničevati, bi morali obravnavati širše območje, na primer celotno porečje, in v tem prostoru posnemati naravne procese. Tak pristop pri nas žal še vedno ni dovolj priznan, predvsem zaradi pomanjkanja zaupanja v delovanje narave. Dokler tega ne bomo razumeli, se bodo težave ponavljale.
Kot primer lahko navedemo reko Dravinjo: gre za hudourniško reko, dolinsko dno ni poseljeno, prav tako tam ni intenzivne kmetijske rabe. Dravinja poplavlja tudi do desetkrat na leto, pa pri tem ne nastaja večja škoda. Če bi sledili njenemu zgledu, bi ohranjali vijugaste struge, ustvarjali stranske rokave ter manjša mokrišča, kjer nivo vode niha. Pri Dravinji imamo opraviti z velikim naravnim ekosistemom, ki deluje kot celota. In prav to je pogosto težava pri na naravi temelječih rešitvah: nasprotniki pravijo, da so jih že poskusili, pa niso delovale. Seveda niso, če pa niso bile izvedene celostno. Če v tehnično urejen vodotok vnesemo le majhen, delno naraven element, to preprosto ni dovolj.
Eden ključnih elementov na naravi temelječih rešitev je tudi vključevanje ljudi, zlasti lokalnih prebivalcev.
Tega danes močno primanjkuje, saj je komunikacija šibka. Na terenu se pojavijo stroji in začnejo izvajati posege, ne da bi bili ljudje ustrezno vključeni ali obveščeni. Če vzamemo za primer Savinjo: ni presenetljivo, da prebivalci nasprotujejo izbranim ukrepom za zagotavljanje poplavne varnosti. Njihov glavni cilj je preprečiti še večjo škodo. Zato nasprotujejo gradnji visokih suhih zadrževalnikov, ki po številnih ugotovitvah povzročajo dodatne težave in ne prispevajo bistveno k večji varnosti.
Zakaj suhi zadrževalniki niso učinkoviti?
Ugotovitve kažejo, da suhi zadrževalniki pogosto povzročijo dodatno škodo in ne predstavljajo dolgoročne rešitve. Gre za objekte, kjer se zgradi pregrada, bodisi zemeljska bodisi betonska, ki deluje kot nekakšen nasip ob reki. Ko voda ob poplavah ta nasip preseže, se razlije v zadrževalni prostor, od koder se pogosto ne more več naravno vrniti v strugo. Ideja je, da se voda tam začasno zadrži, vendar v praksi pogosto ostaja ujeta, dokler je ne odstranijo s črpanjem. Dodaten problem je kakovost te vode. Slovenske reke so močno obremenjene, vsebujejo veliko odpadkov, tudi plastike. Še vedno velik del Slovenije ni ustrezno priključen na čistilne naprave, zato ob poplavah v vodotoke vstopa tudi kanalizacija. Površine, kjer taka voda zastaja, so tako dolgoročno degradirane. Poleg tega so suhi zadrževalniki običajno dimenzionirani na tako imenovane stoletne vode (pretoke, ki naj bi se pojavili enkrat na sto let), vendar so danes takšni dogodki bistveno pogostejši. Kar je nekoč veljalo za stoletno vodo, se danes lahko pojavlja skoraj vsako leto. To pomeni, da količine vode presegajo načrtovane zmogljivosti, voda pa si v naravi pogosto poišče nepredvidljive poti. Namesto tega bi lahko omogočili razlivanje na širšem območju – na primer v desetmetrskem pasu ob strugi – kjer bi se voda naravno razpršila in nato sama vrnila v reko.
To pomeni, da bomo v prihodnje zaradi podnebnih sprememb gradili vedno
večje suhe zadrževalnike?
Tako je. To pa pomeni izgubljanje kmetijskih površin. In prav to najbolj moti kmete v Savinjski dolini, ki že danes nimajo dovolj obdelovalne zemlje, s tovrstnimi ukrepi pa se jim jemlje še desetine hektarjev najkakovostnejših tal. To se dogaja kljub temu, da smo v evropskem merilu že na dnu samooskrbe in količine rodovitne zemlje na prebivalca. Naša konfiguracija terena je pretežno hribovita in gričevnata. Ravnine, kot je Savinjska dolina z zelo kakovostno prstjo, bi morali ohranjati, ne pa dopuščati, da se po njih razliva onesnažena voda. Vodo bi morali upočasnjevati z meandriranjem (vijuganjem struge, op. p.), saj bi tako postopoma izgubljala energijo in bi v Savo pritekla z bistveno manjšo hitrostjo. Z gradbenimi ukrepi pa dosegamo ravno nasprotno: reko utesnimo v kanal in ustvarimo nekakšno drčo, ki tok še pospeši – dokler voda slej ko prej ne prebije omejitev drugje. Vse, kar se danes izvaja v Savinjski dolini, je usmerjeno predvsem v zaščito Celja, medtem ko prebivalci gorvodno od tega nimajo nobene koristi.
Na direkciji priznavajo, da na naravi temelječim rešitvam v praksi pogosto ne sledijo. Če bi jim, pravijo, bi morali preseliti bistveno več ljudi. Na primer v Prevaljah, kjer ljudje v ozki dolini živijo tik ob reki – ali to drži?
Ne, to ne drži. Takšno razmišljanje izhaja iz reševanja problemov zgolj tam, kjer se je voda že razlila. Na naravi temelječe rešitve pa niso namenjene odpravljanju posledic, temveč preprečevanju vzrokov. Njihovo bistvo je celostna obravnava porečja. Ukrepe bi morali začeti izvajati že v zgornjem delu porečja in jih razpršiti po celotni dolini. Na tak način bi postopoma zmanjševali pritisk vode vzdolž celotnega toka. Če bi delovali tako, preseljevanje ljudi ne bi bilo potrebno – to je zgolj izgovor. Prav nasprotno: s takšnim pristopom bi lahko celo pridobili prostor, ki ga danes izgubljamo zaradi poplav in drugih naravnih nesreč.
Bi bilo smiselno trenutno protipoplavno sanacijo izkoristiti za pilotni projekt na naravi temelječih rešitev?
Da, zdaj je izjemna priložnost. Savinjsko dolino bi lahko vzpostavili kot pilotno območje. Namesto da vlagamo milijone ali celo milijarde evrov v dokumentacijo, ki pogosto ne deluje in zahteva popravke, bi lahko del sredstev namenili konkretnemu porečju. Na nekaj kvadratnih kilometrih bi lahko z nekaj ključnimi ukrepi vzpostavili naravno dinamiko sistema – predvsem zato, da bi bolje razumeli celostno delovanje narave. Tak predlog sem tudi podala; sogovorniki iz državnih institucij so se sprva z njim strinjali, vendar na kasneje poslan pisni predlog nisem prejela odgovora.
Kako si to razlagate? Je težava tudi v neznanju ali dolgoletnih ustaljenih praksah?
Težava je, da si na naravi temelječe rešitve vsak razlaga po svoje. Obstajajo tudi močni interesi – lahko jim rečemo lobiji –, ki trdijo, da že izvajajo takšne pristope, čeprav v resnici sledijo povsem drugačni logiki. Ne gre za prilagajanje naravi, temveč za prilagajanje investicijam. Poleg tega imam občutek, da sistemu na neki način ustreza, če ukrepi ne delujejo optimalno. V tem primeru so potrebni popravki, kar pomeni nove projekte in nova sredstva. Na koncu bo verjetno narava sama pokazala, da takšen pristop ni pravilen – žal morda tudi z večjo materialno škodo ali celo človeškimi žrtvami.
Kaj nas čaka v prihodnje? Podnebne spremembe prinašajo vse intenzivnejše nalive …
Podnebni sistem se že opazno spreminja. Taljenje ledu na severu vpliva na kroženje vode v ozračju, hkrati pa se spreminjajo tudi oceanski tokovi, kot je Zalivski tok, kar vpliva na vremenske vzorce v Evropi. Posledično se tudi v Sloveniji spreminja razporeditev in intenzivnost padavin. V prihodnjih letih lahko pričakujemo več ekstremnih vremenskih dogodkov. Drugod po svetu se na to pripravljajo z razvojem podnebnih scenarijev, pri nas pa to še vedno pogosto dojemamo kot nekaj oddaljenega.
Zakaj torej država in pristojne institucije še vedno vztrajajo pri gradbeno-tehničnem pristopu?
Dejstvo je, da so v popoplavni sanaciji vključena ogromna finančna sredstva – več kot kadar koli prej. Kjer je veliko denarja, se pogosto izgubi fokus na tem, kaj dejansko deluje. Obstaja tudi prepričanje, da bo sama količina vloženih sredstev rešila problem, kar pa ni nujno res. Izkušnje z uvajanjem čistilnih naprav okoli let 2016 in 2017 kažejo, da kljub velikim evropskim sredstvom sistem ni bil ustrezno zgrajen. Danes se Evropa s tem vprašanjem manj ukvarja, stanje voda pri nas pa še vedno ni zadovoljivo. Podobno se lahko zgodi s protipoplavnimi ukrepi: če rešitve ne bodo učinkovite, Evropa njihove ponovne izvedbe ne bo financirala. Evropa nam sanacije ne bo plačala dvakrat.