Že kmalu po poplavah leta 2023 so se pojavila opozorila, da utegnejo popoplavni ukrepi poslabšati stanje slovenskih voda – zlasti če bomo namesto uvajanja na naravi temelječih rešitev reke še naprej regulirali, betonirali ter ravnali njihove struge. »Žal so se te bojazni vsaj deloma uresničile,« ugotavlja predsednik Ribiške zveze Slovenije Miroslav Žaberl. Kakršen koli poseg v vodotoke, kot je denimo gradnja nasipa, namreč vedno vpliva na poslabšanje stanja voda, med drugim škoduje tudi ribam in ribjim habitatom. »Na reki Meži ob mostu pri Dravogradu je vse zabetonirano. Pri šempetrski Savinji je prava betonska izložba, s katero so zaščitili Male Braslovče,« je ponazoril Žaberl in dodal, da v takšnih razmerah ribe ne bodo imele pogojev za nadaljnje bivanje in drst.
Konkretnih podatkov za primerjavo, kakšno je bilo stanje pred poplavami in popoplavnimi ukrepi ter kakšno je danes, sicer (še) ni. »Kaj se je zgodilo s posamezniki odseki rek, je ponekod vidno že na oko. Kaj to pomeni za ribji živelj, pa bo jasno šele, ko se bo naredila inventarizacija in se bo ugotavljalo, koliko je bilo na določenem odseku ribjega življa in kakšna je bila vrstna sestava pred poplavami oziroma posegi in kakšno je stanje po posegih,« nam je povedal Žaberl. Za inventarizacijo so pristojni na Zavodu za ribištvo Slovenije, kjer naj bi najmanj enkrat na šest let popisali stanje rib na referenčnih točkah vodotokov. »Tako dobimo vrstni in merski sestav populacije na območju. Na tak način se lahko spremlja, kaj se dogaja z ribjim življem v reki,« je pojasnil sogovornik.
Natančnih podatkov o današnjem stanju ni
To potrjujejo tudi odgovori Zavoda za ribištvo Slovenije, kjer pravijo, da po poplavah zanesljivega monitoringa rib ni bilo mogoče izvajati. Za pravilno izveden monitoring morajo pogoji v naravi dosegati določene standarde – kalnost vode denimo onemogoča vzorčenje, je pojasnila Kaja Pliberšek. Izpostavila je, da je vzorčenje rib zahtevna naloga, ki je ni mogoče primerjati na primer z merjenjem temperature, kjer imamo napravo, s katero izmerimo fizikalno spremembo. Izvajalci ribiškega upravljanja s kriznih območij sicer po njenih besedah poročajo, da so že poplave močno negativno vplivale na ribe in njihove habitate. »Kar je seveda pričakovano, saj je šlo za naravno katastrofo visokih razsežnosti. Protipoplavni ukrepi stanja zagotovo niso izboljšali. Posegi po poplavah še vedno potekajo, zato končnih posledic naravne katastrofe in ukrepov še ne poznamo,« je dodala.
»Preverjanje stanja na šest let se mi zdi za spremljanje trendov absolutno premalo, sploh glede na to, koliko posegov se trenutno dela na naših rekah,« pa o tem, kako dobro pristojne institucije bdijo nad stanjem rib in voda, pravi biologinja dr. Polona Pengal z inštituta Revivo. »Izvajajo se veliki gradbeni posegi, kako to vpliva na ribe, druge organizme, stanje rek in podobno, pa ne vemo. Bojim se, da bomo vpliv današnjih popoplavnih ukrepov na ekološko stanje poznali šele čez pol stoletja.« Pri tem je izpostavila primer reke Sore, kjer zaradi gradbenih posegov po njenih besedah »dve leti v reki ni živelo skoraj nič«. »Potem so ribiči z vlaganjem počasi pomagali reki, da je danes v njej vsaj nekaj življenja, pa čeprav je to morda pet odstotkov tega, kar je bilo nekoč. Ampak uradni podatki o ekološkem stanju rek teh sprememb ne odsevajo. Če do sprememb ne pride neposredno na območju referenčne točke za preverjanje stanja – in gradbinci in načrtovalci se gotovo dobro zavedajo, kje te točke so –, se poslabšanje pokaže šele čez čas, recimo čez deset ali petnajst let. Mi pa imamo medtem občutek, da je vse v redu. Skratka, glede na to, kako so monitoringi vzpostavljeni, ne bomo izvedeli, da je ekološko stanje voda zaradi gradbenih posegov slabo, pa čeprav v praksi vsi vemo, da je,« je opozorila Polona Pengal.
Že pred poplavami v dobrem stanju le polovica
Tudi na Agenciji RS za okolje (Arso) so zadnjo celovito oceno ekološkega stanja voda pripravili še pred najobsežnejšimi poplavami v zgodovini Slovenije. Vendar je že takrat dobro ali zelo dobro stanje dosegala le polovica vodnih teles površinskih voda, preostala pa so si prislužila oceno zmerno, slabo ali zelo slabo. Med glavnimi razlogi za to so na Arso izpostavili prav regulacije vodotokov, pregrade in druge spremembe strug in bregov rek, torej posege, kakršnih je v obdobju po poplavah še bistveno več, pa tudi razpršene vire onesnaženja, zlasti iz kmetijstva in druge, denimo točkovne vire iz industrije in poselitve. Ekološko stanje se sicer ocenjuje na podlagi stanja združb vodnih rastlin, alg, nevretenčarjev in rib, upoštevani pa so tudi splošni fizikalno-kemijski elementi kakovosti, hidromorfološki elementi ter posebna onesnaževala, ki se odvajajo v vodno okolje.
Tudi zadnjo celovito ocena kemijskega stanja voda so na Arso pripravili pred letom 2023. Vendar pa je z vidika kemijskega stanja velika večina ali 153 vodnih teles (98,7 odstotka) površinskih voda doseglo dobro kemijsko stanje, slabo kemijsko stanje pa dve vodni telesi (1,3 odstotka). To sta reki Meža, in sicer zaradi preseganja okoljskega standarda kakovosti za kadmij in svinec, ter Iščica zaradi preseganja pri niklju.
