Danes bodo poslanci po skrajšanem postopku obravnavali predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč, ki so ga pripravili v SDS, Demokratih ter NSi, SLS in Fokusu. Po predlogu bi 17. maj ponovno razglasili za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, kar je maja 2022 uzakonila že tretja vlada Janeza Janše, a je Golobova vlada spominski dan leto pozneje ukinila z obrazložitvijo, da je bil sklep sprejet brez predhodne javne in strokovne razprave ter tik pred iztekom mandata Janševe vlade, ko naj bi ta opravljala le še tekoče posle. Sedanje zakonsko besedilo predvideva tudi pokop posmrtnih ostankov na ljubljanskih Žalah. Obenem bi iz zakona o vojnih grobiščih črtali člen, ki določa postavitev osrednje kostnice v Spominskem parku Teharje. Del pokopališča, na katerem bodo pokopane žrtve, bi bil po predlogu razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Ljubljanski župan Zoran Janković temu predlogu nasprotuje, poudaril je, da so Žale namenjene prebivalcem mesta. Ob tem pa vztraja, da ne moremo enačiti domobrancev, ki so bili na strani okupatorja, s partizani. V Svobodi in Levici predlagateljem zakona očitajo izkoriščanje žrtev za politične namene in razdvajanje ljudi. Strinjajo se, da si žrtve zaslužijo pieteto in dostojen pokop. Spomnili pa so, da so prizadevanja za to potekala že v preteklosti in da s tega področja obstajata že dva zakona.
V predlogu zakona je sicer tudi sprememba sestave komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč, po kateri bi strokovnjaka kriminalistične nadomestil strokovnjak muzealske stroke kot skrbnik depojev predmetov iz prikritih vojnih grobišč. Ker domnevnih storilcev nezastarljivih kaznivih dejanj ni več med živimi, naj bi se komisija po novem osredotočila predvsem na varovanje predmetov in zbiranje informacij o prikritih grobiščih, pišejo v obrazložitvi predlagatelji. S predlogom podrobneje opredeljujejo tudi začetek kazenskega postopka ugotavljanja storilcev in vzroka smrti žrtev ter postopke zavarovanja dokazov.
Po novem bi zakon določal obvezni odvzem bioloških vzorcev za gensko identifikacijo žrtev. Predlog predvideva tudi, da pristojna upravna enota v šestih mesecih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti izda mrliške liste za vse žrtve, za katere še niso bili izdani. Če drugih dokazov ni, bi kot letnico smrti vpisali leto 1945, kot vzrok smrti pa uboj. Zakon so sicer pripravljeni podpreti tudi v Resnici, saj, kot je za Dnevnik povedala vodja poslancev Katja Kokot, se jim zdi prav, »da imajo svojci nek grob, kamor lahko nesejo svečo«. Kokotova je še pojasnila, da so predlagatelji upoštevali njihovo željo, da se zakon zapiše tako, da ne gradi na ideoloških sporih, ampak da se zasleduje cilj dostojnega pokopa.
Spomin kot politično bojišče
Jasno je sicer, da razprava o zakonu presega vprašanje pokopa in pravnih postopkov. Odpira namreč širše vprašanje, zakaj tematika druge svetovne vojne in povojnih pobojev še vedno močno zaznamuje slovenski politični prostor. Celo toliko, da se še pred oblikovanjem vlade sprejema zakonodaja po skrajšanem postopku. »Formiranje političnih identitet med drugo svetovno vojno in po njej je bilo za naše okolje ključno in se skozi politične rituale ohranja tudi danes, del zgodbe pa so seveda tudi politične stranke, ki z odpiranjem teh tematik nagovarjajo določen del volilnega telesa. Predlog zakona je tako tudi napoved, kaj lahko od te vlade pričakujemo na kulturnoideološki bazi,« dogajanje komentira politolog dr. Marinko Banjac.
Kakšno širše politično sporočilo torej nosi predlog prenosa posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev na Žale? Ali lahko takšne simbolne poteze res prispevajo k spravi ali predvsem še poglabljajo politične razlike? »Na desni zelo dobro vedo, da se v že tako pregretem ozračju na tak način kakršna koli sprava na more zgoditi. In da takšne politične poteze prinašajo kvečjemu poglabljanje političnega razkoraka med levico in desnico. Zelo dobro pa vedo tudi, da bo takšen predlog naletel na neodobravanje ljubljanskega župana, ki je proti pokopu domobrancev na Žalah, kar bo razjarilo desno volilno bazo v prestolnici. Gre torej za potezo, ki jo lahko beremo tudi v povezavi s prihajajočimi lokalnimi volitvami, v smislu mobilizacije desnih volilcev v Ljubljani.«
Kako se sicer slovenska politika, ki očitno še vedno gradi del identitete na interpretacijah druge svetovne vojne, pri vprašanjih zgodovinskega spomina razlikuje od drugih držav nekdanje Jugoslavije ali srednje Evrope? »Zelo okvirno lahko rečemo, da seveda v Sloveniji obstajajo specifike, kako te vsebine zaznamujejo politično identiteto ljudi; v primerjavi z na primer srednje- oziroma vzhodnoevropskimi državami je pri nas prišlo do manj radikalnega izbrisa pomena narodnoosvobodilnega boja za narodni obstoj oziroma je po padcu socializma bil v drugih državah, na primer na Poljskem, Madžarskem in Hrvaškem, izveden precej radikalnejši antikomunistični preobrat, kjer je bilo skoraj vse, povezano s socialističnim odporom ali partizanstvom, reinterpretirano predvsem skozi prizmo sovjetske dominacije ali totalitarizma,« pojasni Banjac. In doda: »Tematike, vezane na drugo svetovno vojno in obdobje po njej, so pri nas relevantne predvsem za starejše in srednje generacije. Mlajše generacije so manj senzibilne glede tega, zato pa je prihajajoča garnitura postregla tudi z neoliberalnim omnibus zakonom, ki na primer z ukrepi za samostojne podjetnike cilja nanje.« Razprava o prikritih grobiščih tako ostaja eno osrednjih vprašanj slovenskega zgodovinskega spomina, ki se iz pietete do žrtev vedno znova seli v prostor dnevne politike.