V koalicijski pogodbi, ki so jo podpisali SDS, trojček NSi, SLS in Fokus ter Demokrati, je med pomembnejšimi načrti »ustanovitev demografskega sklada, na katerega se prenese celotno državno premoženje, njegovi dobički pa se namenijo dolgoročni stabilnosti in financiranju pravic iz pokojninskega sistema«. Strateški odločitvi, težki več milijard evrov, je namenjena zgolj navedena poved, brez kakršnega koli dodatnega pojasnila, umeščena pa je med bodoče naloge finančnega resorja.
Zamisel ni nova. Tretja Janševa vlada je leta 2020 pripravila zakon o nacionalnem demografskem skladu, ki pa na koncu zaradi številnih pomislekov, nenazadnje pa tudi nesoglasij znotraj takratne koalicije, ni zaživel. Vrnitev ideje kaže, da Janševa koalicija koncepta ni opustila, pri tem pa je pričakovati, da se bodo odprla podobna vprašanja kot pred leti – ali bi dejansko prispeval k stabilnosti oziroma novemu viru za pokojninski sistem ali pa bi predvsem (politično) preurejal upravljanje in nadzor že obstoječega državnega premoženja.
Stranke bodoče koalicije smo prosili za vrsto podrobnejših pojasnil, zakaj in kako si zamišljajo nov model in njegove učinke, vendar nam (še) niso odgovorili. So bili pa zato zgovornejši nekateri predstavniki stroke, politične opozicije, pa Slovenski državni holding (SDH) in Kapitalska družba (Kad), ki ju morebitne spremembe zadevajo.
Čisti dobiček SDH zdaj za popoplavno obnovo
V fiskalnem svetu, ki ga vodi dr. Davorin Kračun, opozarjajo, da pokojninska blagajna zaradi demografskih pritiskov, ki se bodo v prihodnje le še stopnjevali, in trenutne ureditve pokojninskega sistema potrebuje redne transferje državnega proračuna. Državni proračun se med drugim financira s prilivi iz kapitalskih naložb v lasti SDH in Kapitalske družbe. »Če bi bili ti prilivi namenjeni neposredno financiranju ZPIZ, bi bil lahko za toliko manjši transfer državnega proračuna v ZPIZ. Vendar bi ob nespremenjeni strukturi naložb in donosnosti državnega premoženja demografski sklad lahko ZPIZ neposredno zagotavljal zgolj enak obseg sredstev, kot jih trenutno iz naslova upravljanja državnega premoženja prejema državni proračun in posredno ZPIZ. Zato bistvenega prispevka ustanovitve demografskega sklada k stabilnosti pokojninskega sistema ne bi bilo,« so jasni.
Po trenutno veljavnem zakonu o obnovi, razvoju in zagotavljanju finančnih sredstev se čisti dobiček SDH do vključno leta 2028 namenja za financiranje popoplavne obnove. V letu 2025 je to nakazilo znašalo 85 milijonov evrov. Po letu 2028 bo prejemnik čistega dobička namesto posebnega proračunskega sklada za razvoj in obnovo praviloma znova državni proračun. Republika Slovenija je iz naslova upravljanja družb v lasti in upravljanju SDH v letu 2025 prejela slabih 420 milijonov evrov. Transfer državnega proračuna za pokrivanje primanjkljaja pokojninske blagajne je v letu 2025 medtem znašal približno 1,5 milijarde evrov.
Tudi dr. Marko Jaklič z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani pravi, da je treba biti glede ideje, ki na prvi pogled zveni privlačno – državno premoženje naj bi delalo za prihodnje pokojnine – zelo previden. Izpostavlja konkretne številke: v letu 2025 so Republika Slovenija, SDH in ZPIZ skupaj prejeli 513,1 milijona evrov dividend iz državnih naložb. Od tega je država prejela omenjenih 418,2 milijona evrov, SDH 73 milijonov, ZPIZ pa 21,9 milijona evrov. Skupni prihodki oziroma odhodki ZPIZ so v letu 2025 znašali 8,4 milijarde evrov. »Če bi torej vse dividende iz državnih naložb neposredno usmerili v pokojninsko blagajno, bi to predstavljalo približno 6,1 odstotka letnih prihodkov ZPIZ. Če k temu prištejemo še vplačilo Kada v javni pokojninski sistem, ki je za leto 2025 znašalo 81,5 milijona evrov, pridemo do približno 7 odstotkov prihodkov ZPIZ. To ni zanemarljivo, ni pa sistemska rešitev pokojninskega problema,« razlaga Jaklič. Demografski sklad bi po njegovi oceni morda lahko bil koristen dopolnilni stabilizacijski instrument, ne more pa nadomestiti prave pokojninske reforme, višje zaposlenosti, daljše delovne aktivnosti, višje produktivnosti, ustrezne migracijske politike in stabilnih virov financiranja pokojninskega sistema.
Ekonomski in politični problem
Ob tem opozarja tudi na problematičnost formulacije v koalicijski pogodbi, saj celotno državno premoženje ni homogena finančna naložba, pač pa ima država zelo različne vrste naložb (prve so strateške in infrastrukturne, tudi stanovanjske, druge so pomembne tržne naložbe, tretje so portfeljske naložbe).
Pri strateških naložbah po Jakličevih besedah ni smiselno, da bi bil glavni cilj maksimalno izplačilo dividend v pokojninsko blagajno, pač pa imajo širšo sistemsko funkcijo (infrastruktura, energetska varnost, mobilnost, odpornost in dolgoročni razvoj). »Če strateška podjetja postanejo vir za tekoče pokojninsko financiranje, se lahko ustvari pritisk na dividende, kar se sicer že dalj časa v praksi tudi dogaja. To lahko kratkoročno pomaga javnim financam, dolgoročno pa oslabi investicijsko sposobnost podjetij.« Po njegovem je zato nujno ločiti troje: upravljanje strateških naložb, upravljanje pomembnih tržnih naložb ter upravljanje demografskega oziroma pokojninskega rezervnega sklada, ki bi bil portfeljski, globalno razpršen in namenjen dolgoročnemu blaženju demografskih pritiskov.
Tudi tuji primeri po njegovem kažejo, da so uspešni demografski ali pokojninski rezervni skladi praviloma globalno razpršene portfeljske naložbe, profesionalno, neodvisno upravljani, »politično zaščiteni« in imajo jasna pravila vplačil ter črpanj, niso pa mehanizem za neposredno upravljanje domačih strateških podjetij. Sklad bi bil torej ob vrsti zelo jasnih varovalk smiseln samo, če bi država vanj zagotovila nove, stabilne in »politično zaščitene« vire, sicer bi šlo predvsem za preureditev upravljanja obstoječega državnega premoženja.
Na vprašanje, ali je glavni problem sklada ekonomske ali politične narave, Jaklič odgovarja, da oboje. »Ekonomski problem je, da Slovenija nima novega velikega vira, kot ga je imela Norveška z nafto. Zato sam prenos obstoječega premoženja ne ustvari novega bogastva. Politični problem pa je, da bi lahko demografski sklad postal nov center moči za upravljanje državnega premoženja. Če bi bil oblikovan kot politično obvladovan superholding, bi se lahko povečala tveganja političnega kadrovanja, kratkoročnega dividendnega pritiska in uporabe državnega premoženja za tekoče politične cilje.«
Brez novih stabilnih vplačil demografski sklad ni akumulacijski sklad, ampak preimenovan državni holding z namensko dividendo politiko, sklene dr. Jaklič.
Kapitalski pokojninski sistem ni brez pasti
Tudi dr. Maks Tajnikar z ljubljanske ekonomske fakultete v zvezi z logiko, da se dobičke državnih podjetij nameni v pokojninsko blagajno, komentira, da se dobički državnih podjetij že danes v obsegu, ki se ne reinvestira v podjetja, namenjajo za javno potrošnjo, saj te dobičke prisvaja državni proračun. Tak način gospodarjenja z dobički državnih podjetij torej ne bi povečal javnofinančnih prihodkov. Če bi uvedli izključno namensko porabo teh dobičkov za pokojnine, bi to zahtevalo zmanjšanje javnofinančnih odhodkov za neke druge namene. »S tega vidika ustanovitev demografskega sklada ne bi pomenila nič drugega kot prelivanje denarja iz ene blagajne v drugo, ne bi pa vplivalo niti na pokojnine in še manj na gospodarski razvoj.« Avtorji ideje o demografskem skladu želijo po njegovem mnenju sicer ob našem pretočnem pokojninskem sistemu razvijati tudi kapitalski pokojninski sistem. Dobički državnih podjetij se ne bi le neposredno pretakali v pokojninsko blagajno, pač pa bi se akumulirali in oplajali z nalaganjem, glavnica in obresti v demografskem skladu pa bi se porabili za dofinanciranje pokojninske blagajne v kriznih časih, ko bi padli prihodki iz prispevkov za pokojnine. Vendar tu, kot ocenjuje Tajnikar, leži past, saj so obresti in vrednost glavnice v bodočih letih odvisni od razmer v teh letih in ne od varčevanja danes.
»Če je gospodarska kriza, ni denarnega BDP niti ni virov za obresti, pogosto pa se razvrednoti tudi glavnica. Ko bi pokojninska blagajna potrebovala dodatna sredstva, teh sredstev ne bi bilo niti v demografskem skladu.«