O zakonu o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov ustavno sodišče očitno ne bo odločalo. Večina državnih svetnikov je namreč včeraj zavrnila pobudo za oceno ustavnosti, ki jo je predlagala interesna skupina delodajalcev, zahtevo pa je podprla tudi komisija državnega sveta za gospodarstvo, ki sicer pred tem zakonu kljub pomislekom ni nasprotovala. Državni svet na zakon tudi ni izglasoval veta. Odločitev državnih svetnikov, ki so se zapletli v polemično razpravo, je bila zato nepredvidljiva. Predstavnikom delodajalcev zdaj preostane možnost, da razmislijo o morebitni samostojni vložitvi zahteve, kar po besedah državnega svetnika Mitje Gorenščka, člana interesne skupine delodajalcev, ni posebno verjetno, čeprav posamezna podjetja o tem razmišljajo. Gorenšček je tudi ocenil, da pri zahtevi dejansko ni šlo za vprašanje zimski regres da ali ne, kot so razumeli nekateri, temveč za željo po presoji ustavne skladnosti zakona.
Interesna skupina delodajalcev je v nesprejetem predlogu zahteve predlagala, da ustavno sodišče začasno zadrži izvajanje zakona v delu, ki določa pravico in izplačilo zimskega regresa, ter zadevo obravnava absolutno prednostno, zakon pa zaradi očitane neskladnosti z več členi ustave v delu ali celoti razveljavi. Glede na to, da je rok za izplačilo tik pred vrati, ne bi bilo posebno verjetno, da bi ustavno sodišče zakon v tako kratkem času sploh zadržalo, zato letošnje izplačilo ne bi bilo ogroženo. V primeru, da bi sodišče morebiti ugotovilo protiustavnost, pa bi to odprlo številna vprašanja, tudi glede morebitnega vračanja zimskega regresa.
»Zloraba postopka zaradi Golobove všečne domislice«
Kot izhaja iz obrazložitve pobude, očitki delodajalcev niso bili toliko usmerjeni proti sami možnosti uveljavitve pravice do zimskega regresa, temveč predvsem proti načinu. Do obveznosti je namreč prišlo nepričakovano in manj kot mesec in pol pred koncem poslovnega leta, ne da bi se podjetja lahko na to vnaprej pripravila ali prilagodila. Izpostavili so, da naj bi bila v zakonodajnem postopku zlorabljena tako nujnost postopka kot omnibus tehnika (spreminjanje več zakonov v enem). Za sprejem zakona po nujnem postopku po njihovem ni bilo utemeljenih razlogov, pač pa je bil tako hitro sprejet zaradi predvolilne domislice predsednika vlade.
Če njegova obljuba ne bila pravočasno uresničena, bi nastale politične, ne pa »težko popravljive posledice za državo«, na katere se sklicuje vlada. Omnibus tehnika z vključitvijo tudi določb o normirancih v isti zakon pa je bila po mnenju pobudnikov prvenstveno uporabljena za to, da bi se s tem preprečil morebitni razpis naknadnega zakonodajnega referenduma (saj ta ni dopusten o zakonu o davkih), kar bi lahko spet ogrozilo pravočasnost izplačila zimskega regresa. Izpostavili so tudi kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Pri normirancih se nova ureditev od 1. januarja 2026 dalje opira na poslovanje v letu 2025 in 2024, ko zavezanci teh pravil še niso poznali, niti se jim niso mogli prilagoditi, bodo pa lahko odločilno vplivale na izgubo statusa. Retroaktivnost očitajo tudi v primeru izplačila zimskega regresa, saj da se delodajalcem obveznost nalaga za nazaj, od 1. januarja 2025 dalje. Obveznost izplačila zimskega regresa po mnenju pobudnikov pomeni tudi poseg v svobodno gospodarsko pobudo, ki pa ga vlada ni ustrezno upravičila.
Jerkičeva: Že viden vzorec ob spremembah v korist delavcev
Lidija Jerkič, vodja interesne skupine delojemalcev, je za Dnevnik povedala, da so predstavniki delojemalcev glasovali proti iz več razlogov. »Gre za zadevo, ki ni občutljiva le z vidika pravne argumentacije, temveč dejanskega življenja in občutenja ljudi.« Zmotil jih je predvsem hkratni predlog za zadržanje zakona, saj odločno nasprotujejo temu, da regresa v primeru, da bi ustavno sodišče zakon dejansko zadržalo, v letošnjem letu ne bi bilo. Po mnenju Jerkičeve so skušali delodajalci preprečiti sprejem zakona že z bojkotiranjem pogajanj na ekonomsko-socialnem svetu, čeprav bi bilo mogoče marsikaj, kar so zdaj skušali uveljavljati z ustavno presojo, rešiti tam. Težave z izplačili v posameznih podjetjih po njenem tudi ne morejo biti podlaga za izpodbijanje zakona pred ustavnim sodiščem. Opozorila je tudi na vzorec v državnem svetu, da je praktično vse, kar se spremeni na področju delovnih razmerij v korist zaposlenih, predmet ustavne presoje.
»Socialna pravica, ki ščiti zaposlene, ni ustavnopravni problem, je civilizacijski standard,« pa je svoj glas proti pospremil državni svetnik Radovan Pejovnik.
