Država je kmetom pomoč zaradi lanske suše izplačala šele konec letošnjega avgusta, zaradi pozebe pa te dni. Občinske komisije zdaj evidentirajo škodo po letošnji suši. V informacijski sistem v pisarnah vnašajo podatke, ki jim jih posredujejo kmetje. Agro Zavarovalnica, katere cenilci na terenu na vsaki njivi ocenijo poškodovanost posamezne kulture, je svojim zavarovancem odškodnino za vse letošnje škodne dogodke povečini že izplačala (skupaj več kot dvanajst milijonov evrov), državne pomoči pa brez korenitega posega v sistem ocenjevanja škode kmetje prej kot sredi prihodnjega leta znova ne bodo dobili.
Birokracija
Poglejmo, kako poteka državni postopek ocenjevanja škode. Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) oziroma njena svetovalna služba po škodnem dogodku poda preliminarno oceno, kolikšna je maksimalna poškodovanost posamezne kulture na območju neke katastrske občine. Teh je v Sloveniji trenutno blizu 2700, njihova povprečna površina pa meri okoli 753 hektarjev. Toda klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj je že ob sprejemanju zakona o odpravi posledic naravnih nesreč opozorila, da ga bo težko izvajati tudi zato, ker imajo padavine pri nas nevihtni značaj – ena vas jih dobi, sosednja pa ne. Za nameček se tudi tla spreminjajo dobesedno na sto metrov, je dejala.
Pavšalna ocena, ki jo pripravi KGZS, je podlaga za nadaljnje ocenjevanje škode, ki se na predlog KGZS začne s sklepom Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR). Ko ga ta izda, občine uradno pozovejo oškodovance k prijavi škode na pridelkih in k izpolnitvi tako imenovanega obrazca 2. V nadaljevanju se v postopek vključijo tri vrste komisij (občinske, regijske in državna), ministrstvo za kmetijstvo s pripravo programa odprave posledic škode, dvakrat vlada (najprej potrdi ocenjeno škodo in nato še program odprave njenih posledic) ter na koncu Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja, ki izplačuje državno pomoč. Izračun končne škode je odvisen tudi od podatkov o povprečnih količinah pridelkov za zadnja tri leta, ki jih praviloma aprila za preteklo leto objavi državni statistični urad.
Slepo morajo verjeti oškodovancem
Občinske komisije morajo v državni informacijski sistem Ajda, ki je namenjen ocenjevanju in vnosu podatkov o škodi ob naravnih in drugih nesrečah, prepisati podatke o stopnji poškodovanosti posamezne kulture, ki jim jih sporočijo kmetje. To počnejo v pisarnah. Novembra lani, ko je URSZR izdala sklepa o začetku ocenjevanja škode po pozebi in suši, jih je tudi pisno prosila, naj ne spreminjajo ročno vpisanega odstotka poškodovanosti. Dobili so torej navodilo, naj slepo, brez preverjanja na terenu, verjamejo navedbam kmetov o škodi, ki so jo utrpeli. Tudi regijske komisije prijavljeno škodo, ki naj bi bila po ocenah naših sogovornikov realna le v približno četrtini primerov, praviloma potrjujejo v pisarnah. Večina članov občinskih in regijskih komisij tudi ni strokovno usposobljena za pravilno določitev vrste kulture, obsega poškodovanosti in posledic škode.
Miran Klinc, svetovalec za kmetijstvo na občini Ormož in tudi predsednik občinske komisije za ocenjevanje kmetijske škode, je nedavno v pogovoru za Dnevnikov Objektiv izpostavil, da bi se moral zgoditi premik pri teh ocenjevanjih. »Po katastrskih občinah maksimalne ocene za določene kmetijske kulture izdelajo kmetijski svetovalci. Njihova ocena drži, a kaj, ko kmetje občinskim komisijam prijavijo praviloma maksimalne ocene škodnih dogodkov. Občinske komisije te podatke brez preverjanja na terenu vnašajo v sistem Ajda. Sanacije škod se lotevamo nestrokovno. Vprašajmo se, ali so škode v kmetijstvu ocenjene realno. Sam menim, da niso. Med škodo, ocenjeno čez palec, ki jo na podlagi ocene kmetijske svetovalne službe prijavijo kmetje, in tisto, ki jo na kraju samem ocenijo strokovno usposobljeni zavarovalniški cenilci, je namreč velikanska razlika. Smo res tako bogati, da si lahko privoščimo skoraj vsakoletno izplačevanje državnih pomoči? Poleg tega ob takšnem pristopu na trgu nimamo pridelka in ga tudi jutri ne bomo imeli,« je bil kritičen Klinc. Meni, da bi morala država imeti strategijo in reči: z ukrepi se bomo skušali prilagajati vremenskim razmeram in blažiti najrazličnejše vplive. »Povsem jih ne bomo mogli odpraviti, lahko pa jih blažimo,« meni Klinc.
Napihovanje škode
Tudi župani dolenjskih, belokranjskih in posavskih občin so nedavno Upravo RS za zaščito in reševanje v skupnem pismu pozvali k sistemski prenovi ocenjevanja škode na kmetijskih pridelkih.
»Sedanji sistem je v pomembnem delu odvisen od individualne ocene oškodovanca. Pri samooceni je razumljivo prisoten interes, da je škoda ocenjena čim višje, medtem ko fizična kontrola vsake parcele zaradi obsega prizadetih območij ni izvedljiva. Ob omejenem obsegu razpoložljivih sredstev lahko takšna odstopanja povzročijo tudi vsebinsko nepravične rezultate: če razpoložljiva sredstva razdeljujemo glede na skupni obseg potrjenih ocen, precenjene prijave povečujejo skupno prijavljeno škodo in zmanjšujejo relativni delež sredstev, ki jih prejmejo gospodarstva z dejansko zelo visoko ali celo 100-odstotno škodo,« so med drugim zapisali.
Ista kultura prizadeta tudi več kot 100-odstotno?
URSZR je v tem letu izdala tri različne sklepe za ocenjevanje škode: dva za neurja s točo, ki so bila junija in julija, ter enega za sušo. Agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik, ki je članica državne komisije za ocenjevanje škode v kmetijstvu, je konec julija v intervjuju za Dnevnikov Objektiv opozorila: »Če smo imeli najprej pozebo, potem točo in nazadnje sušo, je težko določiti, kolikšen delež škode pripisati posamezni naravni nesreči.«
Kaos na terenu je zaradi kaskadnih škodnih dogodkov popoln, vedo povedati tisti, ki sodelujejo v procesu ocenjevanja škode. Primer: škodo na pšenici po junijski toči so ocenili denimo na devetdeset odstotkov in pridelek kmalu zatem poželi. Za to isto pšenico zdaj (tri mesece po žetvi) popisujejo še škodo po suši. Kaže, da se zgodovina ponavlja. Pred skoraj četrt stoletja je namreč tedanja predsednica državne komisije za sanacijo škode Sonja Beseničar dejala: »Imeli smo tri nesreče: sušo, pozebo in točo. Vse tri vloge je bilo treba združiti v eno mapo. Ta združitev je pokazala, da je bil pri nekaterih isti pridelek poškodovan 150-odstotno.«
Politični bombončki zavirajo preventivne ukrepe
V zakonu o odpravi posledic naravnih nesreč piše, da so kmetje na območjih z urejenimi namakalnimi sistemi do državne pomoči upravičeni le, če namakanje zaradi pomanjkanja vode ni bilo mogoče. Toda nedavno so državno pomoč za lansko sušo dobili tudi nekateri, ki bi svoje kmetijske površine lahko namakali, vendar jih niso. Namesto državne pomoči dajmo raje denar za namakalno opremo in za sofinanciranje zavarovalnih premij, zavarovalnice pa naj škodo realno ocenijo in prizadetim izplačajo ustrezno odškodnino, poziva Miran Klinc. »Če zavarovanja ni, je to neodgovorno, kajti v razmerah, ko je vedno več suše in drugih težav, kmet na dolgi rok ne bo preživel. Je pa res, da je za politike všečno, ko ob vsaki ujmi mirijo in obljubijo: 'Kmetje niste sami. Država bo pomagala.'«
Tudi župani dolenjskih, belokranjskih in posavskih občin menijo, da dolgoročno ni vzdržno, da je sistem državne pomoči usmerjen skoraj izključno v nadomeščanje posledic, potem ko je škoda že nastala. »Javna pomoč ne sme ustvarjati spodbude, da se opuščajo razumni ukrepi, s katerimi bi bilo mogoče škodo preprečiti ali vsaj bistveno zmanjšati,« so poudarili.