Najdražja napaka pri novi tovarni, cesti, hotelu ali logističnem centru morda ne bo napačna tehnologija ali previsoka cena zemljišča. Lahko bo precej bolj banalna: da bo investicija, ki naj bi delovala naslednjih 30 ali 50 let, projektirana za podnebje preteklih 30 ali 50 let. To je nova poslovna logika podnebnih sprememb.
Vprašanje ni več samo, koliko ogljikovega dioksida podjetje izpusti. Vprašanje je, ali bo čez dve desetletji na lokaciji njegove proizvodnje dovolj vode. Ali bo objekt prenesel intenzivnejše nalive. Ali bo dobavitelj iz južne Evrope še sposoben zagotavljati surovine v enakih količinah. Ali bodo zaposleni lahko varno in produktivno delali v daljših vročinskih valovih. Ali bo ključna cesta po poplavi zaprta dva dni ali dva meseca. In nazadnje: koliko bo vse to stalo. Postavlja se vprašanje, ali bo javni denar dovolj? Če bo morala Evropa v prihodnjih desetletjih prilagoditi stavbe, ceste, železnice, vodne sisteme, energetsko infrastrukturo, kmetijstvo in mesta, bo del računa moral prevzeti zasebni kapital. In zasebni kapital praviloma najprej vpraša po tveganju.
Na Zelenem zajtrku CER Partnerstva za trajnostno gospodarstvo so se pogledi države, Evropske agencije za okolje (EEA) in Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) sestavili v precej bolj poslovno zgodbo, kot bi jo še pred nekaj leti pričakovali na dogodku o podnebnih spremembah. Njena rdeča nit ni bila vreme. Bil je kapital.
Tovarna je lahko suha, proizvodnja pa vseeno stoji
Predstavljajte si: če poplava odnese most, podjetje 30 kilometrov stran morda nima niti centimetra vode na svojem dvorišču. Kljub temu tovornjak ne pride do njega. Če suša zniža vodostaj pomembne transportne reke, fizična škoda na tovarni ni nastala. Toda prevoz surovin postane dražji in počasnejši.
Če vročina zmanjša proizvodnjo pri ključnem dobavitelju, se podnebni šok lahko prenese čez več držav, preden pride do podjetja, ki ga bo na koncu zabeležilo kot nižje prihodke. »Podnebje se spreminja hitreje, kot mu uspemo slediti z zakonodajnim okvirom in tudi z implementacijo,« je opozoril Blaž Kurnik, vodja enote za podnebna tveganja in odpornost pri Evropski agenciji za okolje. To je za gospodarstvo neprijetna ugotovitev. Regulacija je po definiciji odzivna. Investicije pa so dolgoročne. Tovarna, zgrajena leta 2026, lahko obratuje leta 2056. Električno omrežje, cesta, železnica ali vodni sistem lahko ostanejo v uporabi še bistveno dlje. Kapital, vložen danes, bo torej izpostavljen podnebju prihodnosti.
Kaj pomeni 36 stopinj za poslovni model
Dolinarjeva je opozorila, kako hitro se spreminjajo osnovni parametri, na katerih temeljijo naše današnje investicije. Princip je ponazorila s hipotetičnim poslovnim primerom. Predstavljajmo si prevoz hrane. Hladilni sistem dobro deluje do temperature 36 stopinj. Danes je verjetnost, da bo ta prag presežen, na določeni lokaciji morda dva odstotka. Za tako majhno tveganje podjetje ne bo kupilo bistveno dražje opreme. Toda če podnebna projekcija pokaže, da se lahko sredi stoletja verjetnost dvigne na 50 odstotkov, se poslovni izračun spremeni. Ne spremeni ga ideologija. Spremeni ga verjetnost. To je natančno jezik, ki ga finančni trgi poznajo: kolikšna je verjetnost izgube in kako velika bo, če se dogodek zgodi? Podjetje lahko nato primerja ceno ukrepa s ceno neprilagajanja.
Investirati za podnebje, ki prihaja
To je na koncu tudi največji izziv za Slovenijo. Ne gre za vprašanje, ali bomo preprečili vsako poplavo, vročinski val ali sušo. Ne bomo jih. Prav tako ne gre za to, ali bo država lahko nadomestila vsako prihodnjo škodo. Ne bo je mogla. Gre za nekaj bolj prozaičnega: ali bodo podjetja in država začeli pri dolgoročnih investicijah uporabljati podnebje prihodnosti kot eno od vhodnih spremenljivk – podobno kot ceno energije, obrestno mero, stroške dela ali logistiko. Kajti investicija, ki bo stala do leta 2060, v resnici ni investicija v današnje podnebje. Je stava na leto 2060.
x