Nekaj tednov pred četverčkom referendumov in slaba dva meseca pred lokalnimi volitvami je na področju političnega oglaševanja v Sloveniji približno takšno stanje, kot smo ga popisovali že lani jeseni – vlada divji zahod. Tako z vidika vsebine kot forme oglasov. To, da je Branimir Štrukelj v torek na policiji v Ljubljani vložil kazensko ovadbo v imenu Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije zaradi »diskreditacijskih« oglasov, ki posnemajo referendumsko akcijo sindikatov, je tako treba brati tudi kot simptom dejanskega stanja. Ne le da sindikalisti opozarjajo, da so se v zadnjih dveh tednih po državi pojavili oglasni panoji, ki po njihovem grobo zlorabljajo celostno grafično podobo njihove sindikalne akcije Proti razkroju Slovenije, nobeden od spornih plakatov za nameček nima niti vidne ali zakonsko predpisane oznake naročnika oglasne kampanje.
V času, ko na ravni EU na podlagi uredbe evropskega parlamenta in evropskega sveta že skoraj eno leto za politični »EPP« velja, da mora biti jasno opredeljen kot tak in da mora biti obvezno opremljen tudi s QR-kodo ali spletno povezavo, ki mimoidočemu pove, kdo ga je plačal, kakšna je bila cena, s katerim volilnim ali zakonodajnim postopkom je povezan in ali je pri prikazovanju oglasa uporabljena tehnika ciljanja, se torej pogovarjamo o tem, da s plakata sploh ni mogoče razbrati naročnika. Pri čemer ne gre za osamljen primer.
O tem, zakaj oglasi niso opremljeni po novih evropskih pravilih, nam je lanskega novembra v dneh pred referendumom o pomoči pri samousmrtitvi eden od ponudnikov oglasnega prostora povedal: »Seznanjeni smo z novo evropsko uredbo glede političnega oglaševanja. O njej in njeni vsebini sproti obveščamo vse stranke, ki se zanimajo za politično oglaševanje. Z njihove strani smo prejeli informacijo, da ministrstvo za javno upravo uredbe še ni implementiralo v nacionalni pravni red in da je potreben akt v pripravi.« Takšna interpretacija ne drži vode, saj so nam na ministrstvu za javno upravo že takrat nedvoumno odgovorili, da je uredba EU neposredno uporabljiva in da so zavezanci zato dolžni izpolnjevati obveznosti, ki jim jih nalaga. A s pomembnim dodatkom, da dokler nacionalni akt za izvajanje uredbe ni sprejet, ni mogoča prijava na organe za nadzor nad izvajanjem uredbe, posledično pa tudi ni mogoče uvesti prekrškovnega postopka in izreči kazni za kršitev določb.
Država že krepko zamuja
V prevodu? Nova evropska pravila veljajo, a hkrati ni nikogar, ki bi kršiteljem napisal kazen. Z vprašanjema, ali se je do danes v tem pogledu kaj spremenilo, in če ne, do kdaj se bo, smo se zato znova obrnili na ministrstvo za javno upravo, ki je po novem združeno z ministrstvom za notranje zadeve. »Akt o implementaciji uredbe je, tako kot v večini držav članic, tudi v Sloveniji še v pripravi. Slovenija ima nacionalno zakonodajo, ki v določeni meri že pokriva označevanje političnih oglasov, kar je urejeno v 7. členu zakona o volilni in referendumski kampanji; v zakonu so določene tudi sankcije in nadzorni organi,« so odgovorili na prvo vprašanje. Na drugo pa: »Zakon o izvajanju omenjene uredbe ni bil pravočasno sprejet zaradi odločitve takratne vlade, da se s sprejemom počaka. Ta vlada je sprejem zakona uvrstila v Normativni program vlade 2026.«
V tem delovnem dokumentu, s katerim vlada načrtuje pripravo zakonov, uredb in drugih predpisov, je kot dan obravnave na vladi predviden 17. december, kot skrajni rok sprejema v državnem zboru pa 30. junij 2027. V času lokalnih volitev bodo torej lahko politični oglaševalci še naprej brez posledic kršili evropska pravila. V normativnem programu vlade sicer poleg datumov najdemo tudi pojasnilo, da Uredba 2024/900//EU zahteva, da morajo države članice EU do začetka njene uporabe, torej do oktobra 2025, določiti sankcije in pristojne organe za nadzor nad njenim izvajanjem. Že davno zastareli zakon o volilni in referendumski kampanji, sprejet daljnega leta 2007, medtem nekaterih aktualnih nevralgičnih področij, na primer družbenih omrežij in vplivnežev, dezinformacijskih kampanj in umetne inteligence, sploh ne ureja.