Povsem iz osebne potrebe. Dobili smo pametne telefone, sodelavec v podjetju je opremljal stanovanje in je želel lažje slediti, kam gre ves denar. Iskali smo tovrstne aplikacije in ugotovili, da uporabniška izkušnja na nobeni ni bila dobra. Pa smo si rekli, da lahko naredimo bolje. Bili smo v studiu, ki dela spletne in mobilne aplikacije in se lotili dela. Začeli smo s prototipi in z vsako različico so prihajale nove ideje, kaj vse bi še lahko dodali aplikaciji in kaj bi lahko naredili še bolje. Tako smo postopoma prišli do pravega produkta.
Kako ste pri tem merili uporabniško izkušnjo?Težko jo je meriti kvantitativno, lahko pa jo kvalitativno, po odzivih uporabnikov, pa tudi po svojem okusu. V ekipi imamo ljudi z občutkom za uporabniške vmesnike in dizajn in preprosto smo na začetku gledali po sebi, kaj se nam zdi logično, in tako smo poskušali narediti zadevo čim bolj preprosto za vse uporabnike, brez razlag za uporabo. Če rabiš pisati navodila za uporabo, potem je stvar že preveč komplicirana.
Naredili ste torej enostavno aplikacijo, ki že v brezplačni verziji daje uporabniku dovolj funkcij. Kako jih prepričati, da aplikacijo tudi kupijo?Ponudimo jim dodatne funkcije in omejimo uporabo nekaterih že obstoječih, denimo ponavljajoče se stroške, na primer da lahko vsak mesec vnašaš iste račune, pri prihodkih pa smo omejili, koliko jih lahko dodaš mesečno. Dodajamo tudi razne bonbončke, kot so dodatni grafi na spletnem mestu ali izvoz podatkov v različnih formatih. Apeliramo tudi na čustva uporabnikov in jim nekoliko v šali sporočamo, da vplivajo na boljšo »karmo«, če podpirajo nadaljnji razvoj aplikacije.
Ali v Sloveniji uporabniki razumejo, da za aplikacijo stojijo ljudje, ki se morajo od tega živeti?V Sloveniji na ljudi najbolj vpliva dejstvo, da smo slovensko podjetje. Ljudem se jim zdi dobro, da malo podjetje uspeva in razvija inovativne zadeve.
Konec leta ste pripravili tudi statistiko prihodkov in odhodkov uporabnikov po vsem svetu. Ste se tega lotili kot zanimivost ali vam ti podatki pridejo prav pri delu?Že nekaj časa smo razmišljali, da bi bilo zanimivo pogledati globalne stroške in smo naredili zabavno infografiko, ki pomaga tudi pri promociji aplikacije. Hkrati smo izvedli tudi akcijo, da so uporabniki, ki so infografiko delili med druge ljudi, dobili nekaj brezplačnih mesecev plačljive različice Toshla. So pa bili podatki precej atraktivni. Primerjali smo denimo, koliko zaslužijo uporabniki android, windos phone in iphone pametnih telefonov, in so se iz tega razvile mini vojne uporabnikov, kdo je boljši. (smeh)
Torej ni dovolj, da aplikacijo naložiš v trgovino z aplikacijami in čakaš, da jo bodo uporabniki pričeli kupovati. Kako ste se lotili marketinga in promocije Toshla?Seveda ni dovolj, da zgolj naložiš aplikacijo v trgovino. Ta mentaliteta je problem številnih startupov, v Evropi še veliko bolj kot v ZDA. Morda je to delovalo v zgodnjih dnevih, ko trg še ni bil tako nasičen, danes pa je presneto težko priti višje na lestvice in dobiti dovolj komentarjev uporabnikov, da padeš v čudoviti začarani krog, v katerem te uporabniki sami „potiskajo“ naprej. Mi smo se marketinga lotili na gverilski način, v večini primerov gre bolj za PR kot za marketing. Preprosto smo začeli tako, da smo pošiljali elektronska sporočila raznim blogerjem, ocenjevalcem aplikacij na različnih platformah in manjša kot je bila mobilna platforma, bolj so bili pripravljeni sodelovati. Zelo so nam pomagali tudi Toshl „monsterji“, prikupne pošasti, ki naredijo bolj zabaven odnos do financ, kar prav tako pritegne oko in pozornost uporabnikov. Sicer se s promocijo aplikacije ukvarjam predvsem jaz, poleg oblikovalca in mene so vsi drugi člani ekipe so programerji, sam pa se ukvarjam s poslovanjem in razvijanjem uporabniške izkušnje.
Raste ekipa hkrati z rastjo uporabnikov?Res je. Ravno nekaj mesecev nazaj smo najemali nove člane ekipe, sicer pa širitev ekipe prilagajamo glede na to, katere mobilne platforme podpiramo in v katero smer se širimo.
Sicer pa se tudi že živite od aplikacije.Začeli smo znotraj podjetja 3fs, ko je postalo bolj resno, pa smo šli v ZDA iskati investitorja. Prišli smo v podjetniški pospeševalnik 500 Startups, kjer smo prejeli investicijo, v Silicijevi dolini smo dobili tudi manjšo angelsko investicijo. Nato pa smo nekaj časa ta denar porabljali denar za razvoj izdelka in sčasoma prišli do faze, ko smo se pričeli živeti neposredno iz prihodkov Toshla. Smo neodvisni, imamo pa prostore še vedno skupaj s podjetjem 3fs.
Kakšne izkušnje ste dobili v 500 Startups, ki bi jih v Sloveniji težko dobili?Največja dodana vrednost pospeševalnika, kot je 500 Startups, je kredibilnost, ki jo pridobiš v očeh investitorjev, medijev in tudi na splošno do javnosti. Precej bolj resno te jemljejo, če že imaš investitorja, kot je Dave McClure (ustanovitelj 500 Startups op.p.), kar je še toliko bolj pomembno, če prihajaš iz Evrope in te v lokalnem okolju ne poznajo. Treba se je zavedati, da v ZDA startupe ustanavljajo ljudje, ki so že del neke druge uspešne zgodbe; prvi so študirali na Stanfordu ali na Berkleyju, drugi je tri leta delal na Facebooku, tretji na Microsoftu... Ko ustanavljajo startup, imajo torej že številna poznanstva, osebne stike z investitorji in zato lažje dobijo njihovo zaupanje in tudi investicijo. Če prideš od drugje, pa to traja dlje časa in vprašanje, če kot startup sploh imaš toliko časa.
Pospeševalnik te procese zelo pospeši, poleg tega smo dobili tudi ogromno znanja na predavanjih uspešnih ljudi, ki predavajo o povsem praktičnih zadevah, od tega, kako tržiti in se pozicionirati do tega, kako izboljšati rezultate v trgovinah z aplikacijami ipd.
Kako ste sploh prišli v 500 Startups?Tam stalno „pitchaš“ oz. predstavljaš svoje podjetje. Odvijajo se številne startup zabave in dogodki, kjer ljudje cel večer krožijo po baru in en drugega sprašujejo, kaj počnejo. Tako „pitchaš“ 300-krat v večeru. S soustanoviteljem sva šla na ta način v Silicijevo dolino nabirat izkušnje in kontakte. Dopoldan smo razvijali aplikacijo in zgodaj zjutraj komunicirali z ekipo v Sloveniji, proti večeru pa sva hodila na te dogodke. Po enem tednu sva jih bila že malce sita, ampak sva slišala za dogodek Women 2.0 (Ženske 2.0.), kjer so se zbrale ženske iz startupov, pa sva si rekla, da to še morava iti pogledat. (smeh) Malo v šali malo zares sva ogovarjala ljudi na dogodku, jaz sem spraševal, kdo sploh so Ženske 2.0, kako so genetsko drugačne (smeh)... Po nekaj takih „štosov“ sva naletela na investitorko enega večjih skladov, ki ji je bila zelo všeč naša ideja in smo se dogovorili za kavo. Ta sklad je bil sicer prevelik za nas, nas je pa predstavila Davidu McCluru iz 500 Startups. Z njim smo se nato dogovarjali prek Skypa, in ko sva bila s soustanoviteljem že nazaj v Sloveniji, sva prejela klic, da bi nas radi sprejeli v pospeševalnik in naj pridemo naslednji teden tja. No, šli smo po dveh tednih. (smeh)
Se je v ZDA lažje dogovarjati za posel?Tam je veliko več potencialnih poslovnih partnerjev, ki so tudi bolj odprti za dajanje možnosti startupom. S tega stališča lahko tam v nekaj dneh narediš toliko kot v Sloveniji enem mesecu. Za primer, ko sem šel na pivo in vprašal nekoga v baru, kaj počne, je povedal, da je investitor pri dve milijardnem skladu in nas povabil naslednji dan na kosilo. (smeh) Ta naključja se ti v Sloveniji zelo težko zgodijo, v ZDA pa zelo pogosto.
Omenil si nove različice Toshla. Se boste osredotočali na razvoj tega produkta ali že razmišljate o kakšnem novem?Nadaljevali bomo s Toshlom in tudi, če bomo delali kakšen podoben produkt, bo nosil znamko Toshl. Predvsem bi radi uporabnikom ponudili naprednejšo aplikacijo v smislu avtomatskega uvoza podatkov, s čimer se zdaj tudi intenzivno ukvarjamo.
Nedavno ste prejeli tudi nagrado Europas za najboljši startup v kategoriji financ. Za zmagovalce so vas izglasovali uporabniki, kar je verjetno še neka dodatna teža uporabnosti aplikacije.Za večino kategorij je bila strokovna žirija, ena od nagrad pa je bila nagrada uporabnikov. Nagrada odpira nove poti, dobili smo kar nekaj kontaktov ljudi, ki jih zanima sodelovanje z nami, zelo verjetno je nagrada vplivala tudi na objavo o Toshlu v New York Timesu.
Kako po taki objavi naraste število uporabnikov?Število uporabnikov se je povečalo za nekajkrat, najlepše pa je, da tudi kasneje število uporabnikov raste na višjem nivoju kot prej. Na dolgi rok torej tudi takšne nagrade in objave pomagajo pri pridobivanju novih uporabnikov.
Se uporabniki tudi naveličajo redno uporabljati aplikacijo, ker jih je enostavno že toliko, da se je težko posvečati vsem in vsak dan?Seveda se. Ravno zato želimo čim več funkcij avtomatizirati narediti aplikacijo čim bolj preprosto. Je pa na trgu ogromno tekmovanja za pozornost uporabnikov, zato je treba narediti vse, da jih dobiš na svojo stran, tako z uporabniško izkušnjo kot z raznimi opomniki. Če tako želijo, jih denimo spomnimo, ali so vnesli stroške.
Ali ti opomniki pomagajo, da uporabniki res pridejo nazaj?Absolutno, to tudi merimo. Dosti je tudi takih uporabnikov, ki nenamerno pozabijo vnašati stroške, ker imajo enostavno preveč drugih obveznosti.
Koliko se obremenjujete s slovenskimi razmerami in podpornim sistemom za mlada podjetja?Delamo tako, da se s tem čim manj obremenjujemo. Imamo srečo, da imamo potrošniško aplikacijo, ki se jo lahko uporablja po celem svetu, in ker imamo v Sloveniji le majhen odstotek uporabnikov, smo malo bolj neodvisni od klime v Sloveniji. Je pa v pogovorih med kosilom veliko ciničnih komentarjev na dogajanje v Sloveniji. Zavedati pa se moramo tudi, da imamo enega boljših okolij kar zadeva življenjski stil. Meni je ljubše živeti tukaj kot v ZDA.
So startupi potencial za zagon slovenskega gospodarstva?Absolutno. Startupi so tisti, ki pridejo v industrije, ki so morda že okostenele in zmotijo njihov „status quo“ na pozitiven način. Morda se zdi, da zagonska podjetja ne prinašajo novih zaposlitev, ampak če bi samo nekaj startupov zelo zraslo, bi to pomenilo ogromno priložnosti, tako lokalno kot globalno in za ime Slovenije v svetu. Bolj smo integrirani v globalne tokove, bolje je to za Slovenijo na dolgi rok.
Se ti zdi, da tisti, ki so na odločevalskih pozicijah, to razumejo?Ne. Ne poglobijo se v našo „subkulturo“ in niti ne razumejo, kako se stvari odvijajo. Tudi če pogledamo, kako potekajo razpisi, je vse skupaj absurdno in le redko za koga koristno.
Imaš v mislih kaj konkretnega?Ne bi želel komentirati, sem pa že slišal za vnaprej dogovorjene razpise, nasprotujoče si pogoje v razpisni dokumentaciji...
Ste vi eni redkih, ki tako razmišljate, ali mnenje delite z večino zagonskih podjetij?Ne bi rad govoril v imenu vseh, ampak po mojih opažanjih ima večina ljudi v slovenski startup skupnosti zelo podoben odnos do tega. Mi bi samo radi okolje, v katerem se da delati in kjer se denar namesto v razne razpise, ki so zelo ozki in redko vodijo k čemu pametnemu, vlaga v infrastrukturo, v izobraževalne ustanove, da bomo imeli odlične univerze tudi v svetovnem merilu. Lahko bi pritegnili več tujih profesorjev, imeli prosta predavanja v angleščini... Vse take mini reforme lahko pripeljejo do bolj izobraženih študentov s širšim pogledom na stvari.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?Naš cilj je na globalni ravni osvoboditi finančne podatke ljudi, ki so zdaj zaklenjeni v finančnih institucijah. Te zbirajo statistko, ampak ljudje nimajo dostopa do lastnih statistik. To bi radi naredili bolj transparentno.
Bi potem tudi slovenskim politikom svetovali uporabo Toshla, da bi lahko lažje pojasnjevali svoje prihodke in odhodke?Absolutno. To sicer ni toliko povezano s Toshlom, ampak sam se zelo navdušujem na nordijskim modelom, kjer so davčni prihodki posameznega državljana javni. Iz tega se da izračunati tudi njihovo premoženje in to je javno dostopen podatek. Tako se vzgaja mentaliteta večje odprtosti in omejevanja korupcije. Vsekakor pa spodbujamo tudi predstavnike slovenske oblasti, da uporabljajo Toshl. Ali bodo podatke delili z ostalimi ali ne, pa je njihova odločitev. Predvsem bi morda lahko bolj pojasnili določene zadeve z gotovinskim poslovanjem.
