Najnižje so padle v petek, 1. maja, ko je obdobje lepega vremena z močno proizvodnjo tako sončnih kot vetrnih elektrarn sovpadlo s prostim dnem v večini Evrope.
Urne cene elektrike za dobavo v zgodnjih popoldanskih urah so se v Nemčiji zelo približale minus 500 evrom za megavatno uro, kar je meja, do katere se še trguje na tamkajšnji borzi. To pomeni, da so morale elektrarne globoko seči v žep, da je kdo vzel njihovo elektriko, namesto da bi bile zanjo plačane.
V Sloveniji je bila cena v petek ob dveh popoldne minus 474 evrov za megavatno uro, podobno je bilo tudi v sosednji Avstriji.
Negativne cene elektrike na energetskih borzah zadnji dve leti v spomladanskem in poletnem času niso redkost, a ravni, do katerih so se tokrat spustile, so izredno redke tudi konec junija in v začetku julija, ko se to zaradi vremenskih okoliščin zgodi najpogosteje.
Zakaj elektrika doseže negativne vrednosti?
Ceno elektrike na borzah določa razmerje med ponudbo in povpraševanjem, način delovanja borze pa predpisuje evropska zakonodaja. Borze so regionalne, največkrat obsegajo eno državo, primarno pa se trguje po urnih pasovih. Za vsako uro v dnevu se soočijo vsi kupci in dobavitelji elektrike, cena pa je določena pri ravni zadnjega proizvajalca, ki še mora vstopiti na trg, da je zadovoljeno povpraševanje kupcev.
Težava negativnih cen nastane, ker so nekateri viri sistemsko prioritetni, drugi pa se ne morejo izklopiti.
Tržni mehanizmi, ki jih določa predvsem evropska zakonodaja, spodbujajo obnovljive vire energije. Za komercialne elektrarne na obnovljive vire marsikje po Evropi velja sistem zagotovljenega odkupa oziroma plačila za proizvodnjo. To je znesek, ki ga proizvajalci dobijo tudi ob siceršnjih negativnih cenah na borzi.
Hkrati te elektrarne nimajo stroškov goriva in so njihovi stroški enaki, če proizvajajo elektriko ali ne. Elektriko se jim torej splača proizvajati, tudi če so cene negativne.
Enako velja za zasebne sončne elektrarne, na primer na družinskih hišah. V Sloveniji so te vključene v sistem neto meritev, ki se za večino uporabnikov še vedno izravnavajo znotraj leta: presežki ob spomladanskih sončnih dneh se lastnikom odštevajo od njihove porabe v zimskem času in prav tako nimajo interesa, da ne bi oddajali elektrike v omrežje, tudi če ni potrebna.
Nekateri drugi proizvajalci svoje proizvodnje ne morejo hitro prilagajati. V Sloveniji je taka predvsem jedrska elektrarna v Krškem, ki, ko ni v remontu, obratuje pri polni moči. Elektrarna je ključna za zagotavljanje stabilnosti oskrbe ob vsakem vremenu in letnem času in ne more zmanjšati moči zgolj za nekaj ur.
Lepo vreme napoveduje negativne cene in težave za elektrarne
V času, ko je sonce visoko na nebu, kot je pozno spomladi in v začetku poletja, tudi v Sloveniji postane okoli poldneva sončna energija največji vir elektrike v omrežju in je enakovredna krški nuklearki (ki sicer izvaža elektriko tudi na Hrvaško).
Veliki presežki proizvodnje v času močne osončenosti nastanejo po celotni Evropi. Tisti proizvajalci, ki zaradi tehničnih omejitev ne morejo ustaviti proizvodnje, takrat plačujejo za to, da lahko svojo elektriko oddajo v omrežje.
Proti temu tveganju se lastniki elektrarn sicer lahko zavarujejo z različnimi finančnimi instrumenti in predvsem s prodajo večjega dela proizvodnje vnaprej po dogovorjeni ceni. Ta bo tipično nižja od splošne ravni cen na trgu v tem obdobju, a proizvajalci si tako zagotovijo zanesljive prihodke, ki bodo pokrili njihove stroške.
Kdo pridobiva in kdo izgublja z negativnimi cenami?
Cene na borzah se gospodinjstev ne dotikajo neposredno, saj imajo v svojih pogodbah vnaprej dogovorjene cene elektrike. Na borzi pa elektriko kupujejo dobavitelji elektrike za gospodinjstva in večji industrijski porabniki.
Negativne cene elektrike pa ne prinašajo nujno tudi povprečno nižje cene. Spodbujajo namreč energetske vire, ki so bolj fleksibilni, v prvi vrsti plinske elektrarne, ki pa imajo povprečno višjo proizvodno ceno.
Proizvodnja sončnih elektrarn je močno spremenljiva, zato jih morajo podpirati rezervne zmogljivosti, kar zahteva dodatna vlaganja. Poleg tega je treba omrežje prilagoditi nepredvidljivim in drugače razporejenim virom elektrike. Tovrstne stroške gospodinjstva in drugi odjemalci plačujejo z omrežnino, ne s ceno same porabe elektrike na položnicah.
Veliko lahko z negativnimi cenami pridobijo lastniki velikih baterijskih sistemov, ki so tako plačani za to, da odvzemajo elektriko iz omrežja. Ko sonce zaide in se proizvodnja sončnih elektrarn ustavi, se cena povzpne in takrat lahko to shranjeno energijo prodajo z dvojnim dobičkom.
Zaradi precejšnje nestanovitnosti proizvodnje so namreč cene tudi zvečer precej visoke. V Sloveniji na primer so večerne cene elektrike nad 120 evrov za megavatno uro. Za primerjavo: pred letom 2019, ko so bile cene precej bolj stabilne, je bila povprečna raven cen okoli 40 evrov za megavatno uro.