Dolga leta je v globalnem plačilnem sistemu veljalo prepričanje, da je popolna odvisnost od velikih ameriških korporacij, kot sta Visa in Mastercard, sprejemljiva cena za izjemno hitrost, udobje ter učinkovitost čezmejnega poslovanja. Ta sistem je temeljil na ekonomiji obsega ter visoki tehnološki razvitosti ameriških finančnih velikanov, a tudi na dejstvu, da so bile v povojnem času in času hladne vojne finančne institucije na drugi strani Atlantika dojete kot varnejše pred morebitno novo vojno v Evropi.
V času vse večjih geopolitičnih napetosti in fragmentacije sveta pa se je pogled na ta konsenz pospešeno začel spreminjati. Vodilni svetovni in evropski akterji opozarjajo, da je mednarodna gospodarska integracija, ki je nekoč veljala za orodje medsebojnega povezovanja, postala vzvod pritiska ter potencialno orožje v rokah velesil.
Strah pred ameriškim izsiljevanjem
Posebej občutljiva za te spremembe je Evropa. Podatki Evropske centralne banke kažejo, da ameriški plačilni družbi obvladujeta več kot šestdeset odstotkov vseh kartičnih plačil v območju evra ter praktično celoten trg mednarodnih kartičnih transakcij. To pomeni, da lahko ob vsakem nakupu s kartico ali pametnim telefonom podatki evropskih uporabnikov zapustijo celino in se shranjujejo na tujih strežnikih, kjer se lahko uporabljajo za oblikovanje potrošniških profilov.
Poleg vprašanj zasebnosti evropske trgovce vse bolj skrbijo naraščajoče provizije. Največjo skrb pa povzroča strateško tveganje. Zgled iz preteklosti, ko so sankcije prizadele ruski trg in čez noč onemogočile dostop do denarja navadnim državljanom, jasno nakazuje, da bi morebitna politična odločitev ali nenadna prekinitev delovanja tuje infrastrukture lahko povzročila hude motnje v vsakodnevnem delovanju evropskega gospodarstva.
Evropski odgovor in regionalne alternative
Kot odgovor na te izzive Evropska unija pospešeno razvija projekt digitalnega evra pod okriljem Evropske centralne banke. Ta elektronska oblika denarja naj bi dopolnjevala gotovino ter obstoječe bančne storitve, trgovcem zagotavljala nižje stroške, celotni celini pa prinesla tisto, kar pristojni imenujejo strateška avtonomija na področju plačil. V praksi bi delovala podobno kot slovenski sistem flik.
Poleg javnih pobud se k povezovanju usmerja tudi zasebni sektor. Zvezi, kot sta EuroPA in EPI, prek pobud, kot je platforma wero, združujeta nacionalne rešitve, med katerimi so tudi španski bizum, portugalski MB way in italijanski bancomat. Cilj prizadevanj je omogočiti nemoteno čezmejno plačevanje med milijoni uporabnikov brez potrebe po menjavanju aplikacij.
Podobne pobude tudi drugod
Podobni premiki se odvijajo tudi zunaj evrskega območja in na drugih celinah. Velika Britanija s podporo največjih bančnih skupin razvija lastno storitev za neposredna plačila med bančnimi računi. Tudi v tem primeru je cilj zmanjšati odvisnost od kartičnih velikanov.
Zelo uspešen primer avtonomnega sistema predstavlja brazilska rešitev PIX, ki jo je razvila tamkajšnja centralna banka in danes predstavlja že več kot polovico vseh transakcij v državi.
Uspeh PIX pa je hkrati sprožil tudi mednarodne trgovinske napetosti, saj ZDA Braziliji očitajo nepošteno konkurenco in zapiranje trga za tuje kartične operaterje. Očitke v Južni Ameriki dojemajo kot neposreden poseg v svojo suverenost.
Kitajska se je skoraj povsem odcepila
Najbolj razviden in celovit primer preoblikovanja plačilnega sistema pa prihaja iz Kitajske, ki je v zadnjem desetletju skoraj v celoti na stran odrinila klasične kreditne kartice ter vzpostavila popolnoma neodvisen finančni ekosistem. Prek državnega kartičnega omrežja unionpay ter predvsem prek dveh prevladujočih aplikacij, alipay in wechat pay, ki temeljita na tehnologiji QR-kod in mobilnih denarnic, je Kitajska izrinila zahodne plačilne velikane iz svojih vsakodnevnih transakcij. Tako zelo, da si je na mnogih delih Kitajske brez omenjenih storitev praktično nemogoče kupiti celo napitek v avtomatu, saj ta ne sprejema niti gotovine.
Pristop je kitajskemu gospodarstvu omogočil ne le popoln nadzor nad podatki svojih državljanov in znižanje transakcijskih stroškov za domača podjetja, temveč tudi razvoj državnega digitalnega juana. Kitajski model služi kot nazoren primer, kako lahko velika gospodarska sila z razvojem lastne infrastrukture doseže visoko imunost pred zunanjimi finančnimi pritiski. Je pa tudi velik znanilec deglobalizacije, zaradi katere tuji obiskovalci Kitajske hitro zaidejo v situacijo, ko imajo denar, a ga preprosto ne morejo zapraviti.
Kitajska je alipay in wechat pay sicer pooblastila za enostavnejšo povezavo tujih kartic (Visa/Mastercard) s svojima aplikacijama, a ima tudi to meje. Najbolje je to storiti pred odhodom. Med lanskim obiskom Kitajske mi po vstopu v državo to ni delovalo. Morda je šlo za kakšnega škrata, a učinek je bil isti.
Interoperabilnost kot odgovor na deglobalizacijo
Odmik od enotnega, globalno dominantnega sistema plačevanja in nastanek številnih regionalnih ali državnih rešitev tudi sicer pomembno vplivata na potek deglobalizacije.
Če vsaka regija ali država vzpostavi svoj zaprt sistem, obstaja nevarnost povečanja trenj v mednarodni trgovini. Brez ustrezne tehnološke in pravno povezane infrastrukture tvegamo, da se koristi trgovinskih sporazumov porazgubijo zaradi skritih dajatev in nezdružljivosti plačilnih metod ob prehodu meja. Da bi prehod dosegel cilj suverenosti gospodarstev, hkrati pa ne bi zagrenil življenja ob potovanju v tujino, je ključnega pomena interoperabilnosti oziroma združljivost transakcij med raznolikimi sistemi.
Ena od poti za preseganje teh ovir je model, podoben mobilnemu gostovanju v telekomunikacijah. Ta uporabnikom omogoča, da z uporabo svoje domače bančne aplikacije ali digitalne denarnice nemoteno in v realnem času plačujejo v tujini prek lokalnih QR-kod ali sorodnih sistemov.
Takšne rešitve že delujejo med posameznimi latinskoameriškimi državami, potekajo pa tudi že pobude za povezavo evropskih orodij, kot je MB way, z zunajevropskimi omrežji.
V nasprotju s popolno fragmentacijo sveta ali vzpostavitvijo novega monopolista medsebojna prepletenost nacionalnih in regionalnih sistemov omogoča ohranitev lastne suverenosti, torej zagotavlja tekoče mednarodne gospodarske tokove ter hkrati zmanjšuje celotno tveganje v svetovnem gospodarstvu.