Ko se je večina prebivalcev še obračalo v posteljah, so se po ulicah že razlegali prvi zvoki trobent, klarinetov in bobnov. Prvomajska budnica, ena najbolj prepoznavnih tradicij ob prazniku dela, tudi letos ni razočarala.
Ob zori so godbeniki po vsej državi ponovno prebudili krajane in naznanili začetek dneva, ki je posvečen delavstvu, solidarnosti in skupnosti. Budnica ima namreč v Sloveniji dolgo zgodovino. Njeni začetki segajo v začetek 20. stoletja, ko so pihalne godbe z igranjem koračnic simbolično počastile delavce.
Po drugi svetovni vojni je tradicija dobila še večji zagon in postala stalnica prvomajskih praznovanj, ki so vključevala tudi kresovanja, proslave in druženja na prostem.
Letos smo se pridružili budničarjem v Domžalah, kjer godba to tradicijo ohranja že dolga leta. Godba Domžale je ob 6. uri, ob spremljavi narodnih noš in domžalskih mažoretk in twirleric s prvomajsko budnico pričela v Depali vasi. Dekleta in gospe v narodnih nošah so budničarjem in gasilcem v suknjič pripele svež nagelj, gostitelji pa so poskrbeli za konkretno malico.
»Zbralo se je kar nekaj gospodinjstev v vasi in napeklo in poskrbelo za toplo malico,« nam je povedala ena od vaščank. Obvezna jutranja kava, topel čaj in šilce žganja pa so poskrbeli, da prsti in noge niso trpele zaradi jutranjega mraza. Povorka, v kateri so bili tudi vozovi – nenazadnje je bilo v povorki tudi veliko starejših -, je nadaljevala v smeri proti centru Domžal.
Za prvo večjo pogostitev so poskrbeli v Stobu, kjer so godbeniki za kratek čas odložili glasbila, mažoretke pa svoje palice. Ob prijetnem druženju z domačini je srčnost gostiteljev pohvalila tudi županja Renata Kosec, ki se tudi sama povorke udeležuje tradicionalno.
Med potjo so se budničarjem v povorki pridružili tudi domačini, mnogi pa so jih z nageljni v roki pozdravljali kar s svojih dvorišč.
Tudi letos je budničarje in domačine na dvorišču gostilne Keber pozdravila družina Irene Kovač. Pove, da gre za dolgoletno tradicijo, ki jo je začel že 'ata', možev mož. »Kdaj smo danes vstali točno ne vem, smo pa golaž kuhali kar dva dni. En dan smo samo rezali in pražili čebulo. V več posodah pa smo nato skuhali golaž iz 50 kg mesa,« pove Irena Kovač, ki je z nasmehom na obrazu pozdravljala domačine, ki ostajajo zvesti tradiciji.
Po dobrodošlici kar sredi ceste in golažu, ki so ga na dvorišču in v gostilni postregli skupaj z »zelenim«, doma pripravljen pelinkovcem, je povorka krenila naprej proti Mačkovcem in Študi.