V grajskem vinogradu, kjer že deset let uspeva 1050 trsov bele sorte belpina (chardonnay) in rdeče sorte rdečegrajc (zweigelt ali rotburger), je bila danes dopoldne že skupno deveta trgatev. Zbrani, med njimi strokovni skrbnik, zaposleni v zavodu Ljubljanski grad in pokrovitelji urbanih trt, so se nekaj po deveti uri resno lotili trganja grozdov. Nad trgatvijo je visela grožnja prihajajoče nevihte in ob tem so zbrani zasledovali cilj, da je trgatev treba čim prej opraviti, da jih ne bi ujel dež. Pri čemer so posamezne kaplje to idejo še bolj utrdile.
Da se je dela treba lotiti čim prej, da bo grozdje v klet prišlo suho, je v pozdravnem nagovoru poudaril strokovni skrbnik grajskega vinograda dr. Franci Čuš z oddelka za sadjarstvo, vinogradništvo in vinarstvo Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS). Najslabše, kar bi se lahko zgodilo, bi bilo po njegovih besedah to, da bi grozdje, ki je bilo do tedaj suho, zmočil dež. To se ni zgodilo in grozdje je uspešno na suhem, čeprav je šlo na tesno. Na podlagi meritev KIS pa napovedujejo odličen letnik.
»Takšnega letnika, kar zadeva dozorevanje, še ni bilo. Glede na tla grajskega vinograda je čim manj dežja tem boljše za grozdje. Edini dež, ki je bil v zadnjih 45 dneh, je prinesel 70 litrov vode, kar je več kot dovolj za trto,« je o sušnih vremenskih razmerah, ki so bile v času dozorevanja v prid grajskemu vinogradu, dejal Franci Čuš. Prav tako so z vsemi zelenimi in drugimi deli v vinogradu poskrbeli, da sta bili obremenitev trt in osvetljenost grozdja ravno pravšnji.
Med pokrovitelji velika grajska ljubitelja
Med pokrovitelji grajskih vinskih trt, skupno jih imata tri, sta tudi upokojena Ljubljančana Mariča in Danče Pohar, ki se vsako leto z veseljem udeležita trgatve. Ljubljanski grad je namreč tudi sicer že dolga leta del njunega vsakdanjika in brez pomislekov pravita, da je to njun najljubši mestni prostor, poznata praktično vse njegove kotičke in poti. Lani sta ga obiskala 330-krat.
»Vsak dan sva na gradu, če je dež ali ne moreva hoditi, pa se pripeljeva z avtom. Z vsemi se poznava, zaposlenimi v kavarni in na gradu,« je povedal Danče Pohar. Ter dodal, da gresta vedno na sprehod in kavo, za katero si vzameta kakšno uro in med tem spremljata okoliško dogajanje. »Včasih sva veliko potovala, sedaj pa si rečeva, da nama ni treba več nikamor, ker je ves svet tukaj,« je dejala Mariča Pohar. Obisku gradu, hoji in kavi pa zakonca redno namenita po dve uri in pol na dan. Za njun ritual, pravita, vedo vsi, družina in prijatelji. In ne samo to, zanj vedo denimo tudi nekdanji učenci Danče Pohar, ki je učila jezike na poljanski gimnaziji. »Sedaj že nekateri učenci vedo, kdaj bova na gradu, in me pride kdo pozdravit.«
Kot velika grajska navdušenca sta Danče in Mariča nekako začutila dolžnost, da postaneta pokrovitelja vinskih trt. Nad skrbjo za vinograd, tako kot za ves grad, pa sta navdušena.
Ponosna, da ima Ljubljana vinograd, je tudi Doroteja Omahen, ki je prav tako pokroviteljica trte in se vsako leto udeleži trgatve. Pravi, da je to kratek in prijeten dogodek. »Silno sem vesela, da ima Ljubljana vinograd; prej smo imeli samo praznovanja na temo trte, sedaj pa imamo vinograd. Zanj strokovno dobro skrbijo in vidi se, kaj je mogoče narediti z urbanim vinogradom.«
