Na sončno aprilsko popoldne je južno pobočje Ljubljanskega gradu znova zaživelo kot eden najbolj slikovitih kotičkov Ljubljane. Grajski vinograd, ki je v desetih letih iz skrbno načrtovane zasaditve prerasel v simbol mestne vinske zgodbe, je ob dnevu odprtih vrat postal prizorišče sproščenega druženja. Dodaten razlog za slavje pa je bilo sprejetje grajskega vinograda v članstvo Združenja mestnih vinogradov (Urban Vineyard Association), ki povezuje mestne vinograde. Ob tej priložnosti je Mateja Avbelj Valentan, direktorica Ljubljanskega gradu, povedala, da novica potrjuje, da so v zadnjem desetletju pravilno gradili in razvijali vinsko zgodbo, povezano z grajskim vinogradom ter ljudmi, ki so skrbeli za pravilno nego trte.
Vinograd se razvija z znanjem in izkušnjami
Poseben pečat dogodku je dal dr. Franci Čuš s Kmetijskega inštituta Slovenije, ki vinograd spremlja že od njegovih začetkov. Njegova pripoved ni bila le strokovna razlaga, temveč zgodba o vztrajnosti in prilagajanju. »Nekoč je bil na tem mestu travnik,« je spomnil na začetke. »Površine je bilo treba očistiti, preorati, narediti terase. Nato smo začeli saditi trste.« In prav v teh nekaj besedah se skriva desetletje dela, odločitev in potrpežljivosti.
Obiskovalce je še posebej pritegnila razlaga izbora sort. »Razmišljali smo o treh sortah – lokalni, odporni in pa sorti, ki bi glede na pogoje rastišča najbolje dozorela. In na koncu smo se odločili za slednje.« Tako sta svoje mesto v vinogradu našla belpin, v svetu bolj znan kot chardonnay, in rdečegrajc, sorodnik zweigelta. Danes se ta odločitev potrjuje v kakovosti vina, ki ga že nekaj let ustekleničijo v približno tisoč steklenicah letno.
A Čuš ni ostal le pri uspehih. Njegov pogled je segel tudi širše, v kontekst podnebnih sprememb. »Če bi mi pred dvajsetimi ali tridesetimi leti rekli, da bomo tukaj gradili vinograd, ne bi šel v tak izziv,« je priznal. »Zdaj so razmere drugačne.« Trgatev, ki danes poteka že sredi septembra, je jasen znak podnebnih sprememb. Hkrati pa opozarja na tveganja: »Če pride deževje v napačnem trenutku, lahko hitro izgubimo kakovost.« V pogovoru ob kozarcu vina so njegove besede dobile dodatno težo. Vino ni več le simbol ali spominek, temveč rezultat pozornega dela. »Na začetku smo delali samo v inoxu,« je razložil, »zdaj pa vino tudi barikiramo.«
Vino vodi umetnost
Med obiskovalci sta bila tudi zakonca Mariča in Danče Pohar, pokrovitelja ene izmed trt. »Če se le da, se na Grad povzpneva vsak dan,« sta povedala. Vinograd obiščeta nekajkrat na leto, saj, kot sta v smehu dodala, strokovno delo prepuščata ekipi. Zato pa z veseljem sodelujeta pri trgatvi in drugih dogodkih. »Zelo dobro vino,« sta ocenila brez pomisleka, ob tem pa priznala, da uživata tako v belem kot rdečem.
Nekoliko bolj igriv pogled na dogajanje sta ponudili sommelierki Anja Mihelič in Eva Glavan, ki sta se prvič udeležili slikarske delavnice med trtami. »Zanima naju vino, pa sva si rekli, da združiva prijetno s koristnim.« Njuno ustvarjanje je potekalo sproščeno, skoraj spontano in, kot sta poudarili: »Vino vodi umetnost.« In prav njune besede so se zdele kot povzetek celotnega popoldneva.
Franci Čuš se je dotaknil tudi prihodnosti: »Starejše trte dajo boljšo kakovost,« je dejal. »Če se bodo razmere še nekoliko ogrele, zna biti vino še boljše.« Njegove besede so zvenele previdno optimistično.