Možnost, da bi se nekdo, ki se danes odloči, da je čas za odhod v dom za starejše v Ljubljani, in vloži prošnjo, v doglednem času vanj tudi vselil, je praktično nična. Seznam prostih mest, ki ga na svoji spletni strani objavlja Skupnost socialnih zavodov, razkrije, da ta teden v ljubljanskih domovih za starejše ni niti enega prostega mesta. Jaka Bizjak, sekretar skupnosti, pove, da je za sprejem trenutno vloženih 6400 prošenj oziroma da za sprejem v dom čaka 3805 prosilcev. Razlika v številu nastane zato, ker ljudje običajno vložijo prošnjo v več domov. Zmogljivost vseh domov v ljubljanski občini je 2254 postelj, torej precej manj, kot je prosilcev.
Vedno več jih pride iz bolnišnic
Kako hitro lahko prosilec pride do prostega mesta v domu za starejše, je odvisno tudi od njegovih želja; mnogi si želijo v točno določen dom, hočejo le v enoposteljno sobo, v takšno z lastno kopalnico. A tudi tisti, ki nimajo nobenih prioritet, se morajo sprijazniti z daljšim čakanjem, saj pri večini domov število prošenj presega število njihovih skupnih zmogljivosti.
Kako dolgo bodo čakali, jim v domovih ne morejo odgovoriti, saj ne morejo vedeti, kdaj se jim bodo sprostila mesta, hkrati pa se ubadajo tudi z naraščanjem števila tistih, ki jih morajo v dom sprejeti neposredno iz bolnišnice. Pri nekaterih domovih je prošenj tudi do trikrat ali štirikrat več, kot ima dom postelj, kar pomeni, da tudi če bi se hipotetično sprostile vse zdaj zasedene zmogljivosti, dom še zmeraj ne bi mogel sprejeti vseh čakajočih.
Tako je tudi v Fužinah, kjer direktorica Bojanka Genorio pravi, da imajo vsega skupaj 214 postelj, proste ni nobene. Letos so v dom sprejeli 73 novih stanovalcev, lani pa 78. Veliko število čakajočih je tudi za dom v Šiški, direktor Simon Strgar pravi, da so leta 2017 prenavljali bivalni del, zato so tedaj sprejeli le 26 novih stanovalcev, lani so jih 109, letos le 34. Tudi v Šiški ne morejo napovedati, kako dolgo bo nekdo moral čakati na prosto mesto, običajno pa prosilcem povedo, da bodo morali čakati dve do tri leta.
V domu Center, ki upravlja enoto na Taboru in enoto na Poljanski cesti, imajo trenutno 3265 vlog, opozarjajo pa na naraščajoče število tistih, ki so zdaj nastanjeni v zasebnih domovih s koncesijo, a so v stiski zaradi tamkajšnjih visokih cen, takšnih vlog imajo trenutno 96. V domu pravijo, da socialna delavka čakajočim po resnici pove, da se vse postelje zasedene in da mora najprej nekdo oditi, »kar v našem primeru največkrat pomeni smrt, redko gre za izselitev domov ali v drug zavod«. Čakalne dobe so še daljše, če prosilec potrebuje namestitev na oddelek za bolnike z demenco, saj je postelj v tem oddelku še toliko manj. Lani so v domu Center sprejeli 99 novih stanovalcev, letos so jih 105.
Nekaj manjše se na prvi pogled zdi število tistih, ki čakajo na sprejem v dom za Bežigradom, a Tjaša Rošker, tamkajšnja socialna delavka, pove, da so v številki 338 zajeti le starostniki, ki trenutno nujno potrebujejo in želijo domsko namestitev in so krajani bežigrajskega območja oziroma so Bežigrajčani njihovi svojci ali pa iz različnih razlogov čakajo prav na njihov dom. Roškerjeva pravi, da se številka precej zviša, če bi z njo zajeli tudi druge starostnike, ki bi se takoj vselili v njihov dom, če bi le imeli prostor. Lani so sprejeli 45 novih stanovalcev, letos pa 32.
Najkrajša vrsta v Črnučah
Najmanjše število čakajočih je trenutno v DEOS-ovem zasebnem domu za starejše v Črnučah, kjer je čakajočih vlog le pet, v domu pa imajo skupno 157 namestitev, v obeh drugih zasebnih domovih, prav tako DEOS-ovem v Trnovem in Karitasovem Domu Janeza Krstnika, prav tako v Trnovem, pa je čakajočih vlog več, v prvem 370, v drugem 247.
Iz naštetih podatkov je torej več kot očitno, da je domskih namestitev za starejše v Ljubljani premalo, še zlasti če upoštevamo, da je kar 700 občanov Mestne občine Ljubljana nameščenih po drugih domovih v vsej državi. Na občini, kjer pravijo, da je pomanjkanje mest v zadnjih letih skokovito naraslo, ocenjujejo, da bi v Ljubljani potrebovali najmanj pet dodatnih domov. V odgovoru na svetniško vprašanje levice so hkrati pojasnili, da že več let pozivajo pristojno ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, da v Ljubljani začnejo graditi nove domove za starejše. Ministrstvo se je namreč pred več kot 15 leti odločilo, da domov za starejše ne bodo več gradili, ker jih bodo nadomeščali z drugimi oblikami oskrbe. Ta račun se ne le drugod v državi, temveč tudi v Ljubljani ni izšel.
Občina je po letu 2011, ko je vstopila v mrežo starosti prijaznih mest Svetovne zdravstvene organizacije, spisala kar dva akcijska načrta, v katera je zapisala, kako si zamišlja starosti prijazno namestitev starejših. Ena od zapisanih postavk so tudi oskrbovana stanovanja. Občinski stanovanjski sklad upravlja 82 takšnih stanovanj, od teh jih je 60 v Trnovem, 12 v Murglah in 10 v Dravljah. Sašo Rink, direktor občinskega stanovanjskega sklada, pravi, da gradnje novih oskrbovanih stanovanj ne načrtujejo, da pa bodo morebitne večje potrebe po teh stanovanjih pokrivali z nakupi stanovanj.
Oskrbovano stanovanje le starejšim brez primerne nepremičnine
Na razpis za dodelitev oskrbovanih stanovanj se je od leta 2015 do novembra letos prijavilo 97 prosilcev, kar se na prvi pogled zdi malo, a Rink pojasni, da si dodelitve občinskega oskrbovanega stanovanja v resnici želi več starejših upokojenih Ljubljančanov, vendar pa razpisni pogoji določajo, da vsi, ki imajo primerno stanovanje ali premoženje v vrednosti 40 odstotkov primernega stanovanja, do tega niso upravičeni. V Ljubljani pa je starejših občanov, ki so lastniki primernih stanovanj ali imajo določeno drugo premoženje, res veliko, ugotavlja Rink.
Stanovanjskih skupnosti, te so v tujini pogosta alternativna oblika bivanja starejših, ki so ob medsebojni pomoči in oskrbi na domu še sposobni bolj ali manj samostojno živeti, v Ljubljani še nimamo. Direktor občinskega stanovanjskega sklada pravi, da ne izključujejo možnosti, da bi organizacija, ki skrbi za starejše, pri njih najela stanovanje in v njem nastanila svoje člane. A do danes organizacije, ki skrbijo za starejše, niso pokazale uradnega interesa, zatrjuje Rink, v neformalnih pogovorih pa so zaznali, da si tovrstnih rešitev ne želijo, želele bi si namreč, da najemniki stanovanja niso oni, temveč konkretni starejši uporabniki. Takšna je denimo običajna praksa tudi v tujini, a Rink opozarja, da sedanja zakonodaja ne omogoča oblikovanja tovrstnih stanovanjskih skupnosti v meri, ki bi omogočala njeno učinkovito uporabo, predvsem zaradi pravnega urejanja statusa najemnikov delov stanovanja in možnosti njihovega subvencioniranja. Takšna možnost je predvidena v predlogu novega stanovanjskega zakona.
A tudi če bo ta res omogočil in morda celo spodbudil nastanek stanovanjskih skupnosti, izkušnje iz tujine kažejo, da te še vedno potrebujejo določeno obliko oskrbe na domu. Pri tej pa v Ljubljani že doslej šepa, Zavod za oskrbo na domu in koncesionar Zavod Pristan namreč opozarjata na alarmantno pomanjkanje socialnih oskrbovalcev, ki zaradi nizkega plačila bežijo v druge poklice oziroma se zaposlijo kot osebni asistenti invalidov, kjer jim zakon o osebni asistenci, ki je začel veljati letos, zagotavlja precej višje plačilo. Tako oskrba na domu že zdaj deluje v omejenem obsegu.
V javnih domovih za starejše v Ljubljani je število čakajočih precej večje, kot so njihove zmogljivosti.
