Na steni nasproti vhoda v Novakovo galerijo na Jurčičevem trgu trenutno visi velika slika z naslovom Ptič avtorja Mirsada Begića, v širši javnosti poznanega v prvi vrsti kot kiparja, sledijo ji slike Sandija Červeka, Lada Pengova, Marka Jakšeta, Ivana Groharja, Vena Pilona, Mateja Sternena, Riharda Jakopiča in Zorana Mušiča. To je le manjši nabor umetnikov in umetniških del, ki jih v galeriji zastopajo, jim sledijo, jih razstavljajo in prodajajo. Spisek umetnikov, ki so del galerijskega programa, je namreč dolg. »Zanimajo nas klasiki, moderni in sodobni umetniki. To je vsaj 200 imen, ki jih redno spremljamo, in velik odstotek del teh avtorjev tudi imamo. Trenutno imamo v galeriji, kar se zelo redko zgodi, vse slovenske impresioniste – Jamo, Jakopiča, Sternena in Groharja,« je razložil galerist Franci Novak. Posebno sodelovanje pa poteka z dvema umetnikoma – kiparjem Mirsadom Begićem in slikarjem Sandijem Červekom, nagrajencema Prešernovega sklada, medtem ko je Červek tudi letošnji Jakopičev nagrajenec za življenjsko delo.
»S Sandijem Červekom se že dolgo poznava, a resno sodelujeva zadnjih osem let. Imava dogovor, ki mu omogoča, da se lahko osredotoči na slikanje, kar je njegovo poslanstvo. Tako kot Mirsadu Begiću smo mu zagotovili velik atelje,« je galerist opisal sodelovanje z umetnikoma, ki ima tudi mecensko dimenzijo. O obeh umetnikih pripravljajo monografiji, kar je poleg razstavnih katalogov redni del programa galerije Novak. Razstav imajo med štiri in pet na leto, kar vedno spremljajo publikacije. Razstavljajo tako domače kot tuje umetnike, poleg ljubljanske galerije pa imajo galerijo tudi v Dubrovniku.
Izgubljen Begićev kip
Poleg slik so v galeriji Novak razstavljeni tudi Begićevi kipi. Med njimi je ženski akt, za katerega je bil avtor dolgo prepričan, da je dokončno izgubljen ali celo uničen, a Novak ga je lani odkril na Hrvaškem. »Gre za Begićev prvi celopostavni ženski akt, ki ga je naredil še na akademiji in ga je profesor ter kipar Zdenko Kalin tedaj posebej izpostavil. Ko sem kip pripeljal v Ljubljano in o tem obvestil Begića, mi je rekel, da ne samo, da je mislil, da je izgubljen, ampak je bil prepričan, da je uničen, saj se mavec ali glina lahko hitro uniči, če ni pravilno hranjena. Sedaj imamo v galeriji original, zraven pa je še njegov odlitek v bronu, sedmi od sedmih vlitih. Begić si je kip, ki je star 50 let, želel vliti, kar smo pred časom uresničili za njegov rojstni dan.« Zraven akta stoji tudi Begićev bronasti torzo, teh odlitkov so po besedah galerista prodali že pet, medtem ko so akte tri.
Med pogovorom o galerijski prodaji je sogovornik pokazal na velik paket, v katerem je zavita čakala Červekova slika, da jo odpošljejo kupcu v Francijo, medtem ko so eno prejšnji teden odposlali v Nemčijo. Med kupci je tako tudi nekaj tujcev, k čemur po Novakovih besedah pripomore njihova vidnost na instagramu. »Našo posamezno objavo si ogleda tudi 30.000 ljudi, zadnjih 20 objav ima okoli 1000 všečkov in več sto komentarjev,« je strnil njihovo digitalno pojavnost. Poudaril je, da je za tem veliko dela, vendar tako dosežejo kupce veliko dlje. »Tako me je recimo prvič poklical kupec, ki je ljubitelj konjev, in ko je na našem profilu videl Mušičevega Modrega konjička, ga je želel imeti. Pred tem je bilo to umetnikovo delo že večkrat razstavljeno in objavljeno, a ne prodano.«
Na dražbe po svetu
Kot je poudaril galerist Novak, ga zanima samo »pristna, dobra umetnost in zato moraš imeti na vratih veliko selekcije, pri čemer sicer lahko kdaj narediš komu tudi krivico«. Vendar pri izbiranju umetnin sodeluje z zunanjimi strokovnjaki, umetnostnimi zgodovinarji, muzejskimi delavci, kustosi, strokovnjaki za posameznega umetnika ali področje ter cenilci. Del njegove zunanje ekipe so tudi restavratorji. »Vsako umetnino, ki jo pridobimo, očistimo, evidentiramo in opremimo z vsemi podatki, ki jih poznamo. Vsako delo si ogleda tudi eden ali več strokovnjakov,« je pojasnil postopek. Sicer pa umetnine, ki so na trgu, redno spremljajo na dražbah po vsem svetu, od Avstrije, Italije, Švedske do Združenih držav Amerike in Švedske. Trg umetnin je zelo dinamičen, je še dejal sogovornik. »Nekaj si želiš in zato si kdaj primoran kaj tudi prodati. Poleg tega so tudi dedovanja lahko tista, ki privedejo umetnino na trg, in podobno,« je pojasnil galerist, ki je sam na umetnostni trg najprej stopil kot zbiratelj. Marsikatero umetnino iz svoje zbirke pa je tudi za razstave posodil različnim domačim in tujim umetnostnim institucijam.
Najprej je vstopal kot zbiratelj
Tako je pred desetletji v prostore, kjer ima sedaj sam galerijo, vstopal kot kupec. To je bilo konec prejšnjega stoletja, ko je ob Čevljarskem mostu delovala Galerija Ars, kjer so prodajali vse od umetnin, nakita, literature o umetnosti do materialov za ustvarjanje. »Bil sem star nekaj čez 20 let, ko sem začel redno hoditi v Ars in kdaj kaj tudi kupil. Najprej sem bil le zbiratelj, že moj oče je bil numizmatik, a sčasoma je moje zbirateljstvo preraslo okvire in sem odprl galerijo,« se svojih začetkov spominja Novak, ki je, preden je odprl galerijo, delal kot pedagog na zavodu za gluhe in naglušne.
Nekdaj je poleg umetnin prodajal tudi starinsko pohištvo. Vendar za starine po njegovih besedah ni več zanimanja, še vedno pa občasno komu na tem področju svetuje. »Ko vidim kos pohištva, vem, od kod in od kdaj je, kdo ga je naredil kot tudi kaj je dodano, spremenjeno, kaj manjka in kje so napake, kar vse vpliva na ceno.« V svojih depojih pa imajo poleg umetnin še veliko predmetov in pohištva vse od časa gotike pa do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Že večkrat so jih posodili za scenografijo pri filmih in reklamah.
Sicer pa je Novak za svoje delo še poudaril, da je ključnega pomena zaupanje – med zbirateljem in galeristom ter med galeristom in umetnikom. Ter dodal, da imamo tisti, ki imamo radi umetnost, privilegij, da se srečujemo z umetniki in zbiratelji.
