Na Židovski ulici, kjer na kupu deluje več zasebnih galerij, se je razvila cela galerijska četrt. Najdaljši staž med njimi ima Galerija Hest, ki jo je Emil Šarkanj odprl leta 1993, po tem, ko je konec osemdesetih let galerijo najprej zagnal v rodnem Mariboru. »Slike zbiram že od študentskih let, ko sem dobro služil s čiščenjem blokov in sem poleg tega delal še kot inkasant za elektriko. Obiskoval sem razstave, kjer sem si ogledal likovna dela, ki so me zanimala, in nato sem pisal avtorjem,« se spominja Šarkanj.
V pismih je umetnikom razložil, da je zbiratelj, in kar preko pošte kupoval slike. »Poslal sem jim denar in avtorji meni sliko.« Prvo delo, ki ga je kupil, je bil Slanov akvarel in v tem primeru je celo obiskal umetnikov atelje, kamor se je kasneje še večkrat vrnil, saj sta z avtorjem veliko sodelovala in postala prijatelja. Druga slika, ki jo je kupil, je bila Tisnikarjeva in ni ostalo samo pri eni, saj ima doma celo sobo posvečeno temu umetniku, s katerim sta prav tako postala prijatelja.
Dom galerista in zbiratelja je naseljen z umetninami, ki pa jih skozi obdobja seli po prostorih, saj, kot je dejal, se mu je okus precej spremenil. Začel je z zbiranjem slovenske figuralike in nato ga je odneslo med slovenske klasike, ki so včasih zasedali družinsko dnevno sobo. Pred nekaj leti so dobili svoje mesto na notranjem stopnišču, v dnevno sobo pa so vstopili slovenski sodobni abstraktni slikarji, med njimi tudi delo Emerika Bernarda, ki ga je čakal 15 let, saj ga umetnik dolgo ni bil pripravljen prodati.
Zamisel za galerijo se je rodila na Lentu
Zbiratelju umetnin se je ideja, da bi odprl galerijo, utrnila, ko so na Lentu prodajali poslovne prostore. Prodal je hišo na Susku in surf, nekaj je primaknila mama, ki je vzela kredit, za gradbena dela in opremo pa je pridobil sponzorja, obrtno zadrugo Hest (okrajšava za hitro, ekonomično, strokovno in temeljito), po kateri je galerija tudi dobila ime.
Ker je v Sloveniji težko preživeti samo s sodobnimi avtorji, Hest razstavlja in prodaja tako dela slovenskih klasikov kot sodobnih umetnikov. Nekaj časa, do recesije leta 2008, ko so bili zaradi upada prodaje en galerijski prostor primorani oddati, pa je v Ljubljani delovala tudi Galerija Hest 35. Ta je bila namenjena delom mlajših avtorjev do 35 let, svoje prostore pa je najprej imela tam, kjer je sedaj butik Cliche, kasneje pa v prvem nadstropju nad galerijo Hest.
Prodaja Jakopičeve družinske zapuščine
V vseh teh letih delovanja galerije je Šarkanj spoznal številne umetnike. Med posebnimi stiki so tisti z lastniki in dediči pomembnih zbirk. »Božidarja in Tatjano Jakac sem spoznal že v študentskih časih. Jakac me je pri prvem srečanju skoraj nagnal, potem pa sem pri njem preživel kar nekaj ur. Na koncu sem kupil eno delo, eno pa mi je podaril,« je galerist spomin zapisal v publikaciji, ki je izšla ob 25-letnici Hesta. S Tanjo Jakac je, kot je povedal, ohranil prijateljske stike vse do njene smrti in ona je bila tudi tista, ki ga je seznanila s hčerko Riharda Jakopiča, katerega zapuščino prodajajo še danes. Tako so do sedaj poleg hčerke sodelovali tudi z vnukinjo, pravnukom in sedaj s prapravnukinjo.
»Jakopičeve slike, ki jih vidite na steni, so vse iz družinske zapuščine. Vnukinja jih je imela doma v Milanu in ko je pred nekaj leti umrla, so jih pripeljali nazaj v Slovenijo. Nedolgo nazaj smo imeli razstavo teh slik,« je ob eni od galerijskih sten dejal Šarkanj in pri tem pokazal na posebnost Jakopičeve slike tihožitja z naslovom Mešano cvetje. Na impresionistični umetnini je s pozornim pogledom in osvetlitvijo mogoče videti napis »umetniška razstava«. Zakaj se je ta znašel na sliki in kaj točno naj bi pomenil, ostaja neznanka, saj je, kot je zapisal veliki umetnikov poznavalec dr. Andrej Smrekar, ki je za Hestov razstavni katalog napisal besedilo, enigmatičen zapis nemogoče pojasniti.
Med dolgoletnimi Hestovimi sodelovanji je sogovornik omenil tudi povezavo z Zlatom Kraljem, pokojnim sinom Franceta Kralja. Njegova dela so namreč vseskozi del galerijske ponudbe, z umetnikovim sinom so naredili tudi razstave. Prav tako je spoznal Zorana Mušiča in ga kar nekaj let obiskoval v Benetkah ter Parizu, saj sta tudi sodelovala.
Selekcija umetnikov, ki jih zastopajo, v zadnjih letih nastaja v sodelovanju med galeristom in Hestovo strokovno sodelavko, umetnostno zgodovinarko Edito Filo. A kot je dejal sogovornik, imajo mladih, perspektivnih slovenskih avtorjev premalo v naboru. Vendar nimajo dovolj prostora, da bi jih vključili v ponudbo, poleg tega se galerist ne utegne posvetiti še temu področju.
Nakupi slovenskih umetnin iz sultanata
Ko je Šarkanj v pogovoru prečesal slovenski umetniški trg, je izpostavil pomanjkanje kulture kupovanja in zbiranja umetnin. Ni edini, ki je to dejal. »Pri nas ni pravih zbiralcev, ki bi imeli tradicijo kupovanja umetnin, kot so po svetu bogate družine, ki jih spremlja zgodovina zbiranja umetnin in v katerih se to prenaša med generacijami. V Sloveniji je precej ljudi, ki imajo denar in bi si lahko privoščili umetniško delo, vendar jim to nič ne pomeni. Ampak tisti, ki se odločijo za nakup likovnega dela, se vsi vračajo.«
V ljubljanskem Hestu imajo okoli 2000 slik, v Mariboru še približno toliko. Cene umetniških del segajo od 50 evrov za miniature do trenutno najdražje slike Riharda Jakopiča, ki je ocenjena na 65.000 evrov. Med kupci so večinoma domačini in nekaj tujcev. »Tujemu zbiratelju smo pred časom prodali dve kapitalni Jakšetovi sliki. Vsaka je stala 50.000 evrov in šli sta v zasebno zbirko, kjer so svetovno znani umetniki. S kupcem se nismo nikoli srečali v živo. Oglasil se nam je po elektronski pošti in tako smo na daljavo izpeljali tudi prodajo. Sicer pa so bili med kupci tudi turisti iz Kitajske, Emiratov in par iz Bruneja, ki je obiskal Ljubljano. Med petimi deli, ki sta jih kupila, sta bila tudi Tisnikarjeva slika in Batičev kip. Ko so umetnine umestili v dom, sta mi poslala fotografije, kako so videti.«
Sicer pa so odzivi tujcev, kot je izpostavila Edita Filo, zelo pozitivni. »Izberejo, kar jim je všeč. Slovenci smo precej vezani na impresioniste in druge klasike, medtem ko tujci kupijo, kar se njim zdi dobro.«
Sodelovanje v galerijski četrti
To, da galerija deluje ob boku z drugimi zasebnimi galerijami, nanizanimi na ulici naokoli, je po Šarkanjevih besedah dobro, čeprav so konkurenca. »A ne glede na vse si ravno zato, ker smo drug zraven drugega, ljudje lažje ustvarijo vtis o nas.«
V preteklosti so se poskušali prek kakšnih skupnih dogodkov, denimo odprtij razstav, še bolj povezati, vendar tega niso razvijali. »Naredili smo tudi galerijsko pot, za katero smo natisnili knjižico, namenjeno turistom, vendar se ni preveč prijela.« Sicer pa galerija Hest vsako leto z razstavo sodeluje na LUV Festu – festivalu ljubezni, umetnosti in vandranja. V preteklosti so na Lentu organizirali mednarodne likovne kolonije in približno deset let tudi novoletne dobrodelne dražbe. Dražba je preko videokonference potekala hkrati v obeh Hestovih galerijah, kjer so v vsaki prodajali po eno umetnino istega umetnika. Takrat so zbrali približno 20.000 evrov, sicer pa je na marsikateri drugi dražbi zaradi manjšega zanimanja galerist kupil skoraj polovico slik, zato je čez čas s temi dogodki zaključil.
Danes imajo v galeriji približno sedem razstav na leto in za jeseni napovedujejo razstavo Franca Vozlja, Franceta Slane ob 100. obletnici njegovega rojstva ter risbe Riharda Jakopiča.