Kot mlada ustvarjalka se je ljubljanski javnosti prvič predstavila pri komaj 17 letih, ko je svoj kip Dobrodelnost, ki je zatem dolga leta krasil Kranjsko hranilnico (pozneje Mestno hranilnico Ljubljana), leta 1902 razstavljala v izložbi znamenite Bambergove knjigarne na Kongresnem trgu. Izložbe trgovin so bile na prelomu iz 19. v 20. stoletje pomemben, javen in vsem dostopen prostor za predstavitev novih likovnih ter literarnih del. »Do leta 1909, ko so odprli Jakopičev paviljon v Ljubljani, ni bilo stalnega razstavnega prizorišča, kar so nadomeščale izložbe. Pri Bambergu so razstavljali mnogi umetniki. Kako se je Elza s svojim delom že kot tako mlada ustvarjalka pojavila v Bambergovi izložbi, ni mogoče natančno ugotoviti, domnevamo pa lahko, da je to možnost dobila s pomočjo staršev, ki sta bila kot pozneje tudi njuna hči vpeta v lokalni in širši evropski intelektualni ter kulturni meščanski krog,« je dejala Barbara Savenc iz Mestnega muzeja Ljubljana. Kustosinja, ki je kiparko in slikarko Elzo Kastl Obereigner leta 2018 z razstavo njenega mladostnega opusa v Mestnem muzeju Ljubljana potegnila iz pozabe.
Ustvarjalnost kot del meščanske kulture
Prva slovenska kiparka je izhajala iz meščanske družine. Oče je bil nemški častnik Karl Kastl, mati Frančiška pa je bila iz slovenske trgovske družine Peterka. Z očetovo spodbudo, ki je bil tudi sam amaterski slikar in mecen, je Elza od otroških let risala in se učila slikarstva v zasebni šoli Heinricha Wettacha, kjer se je v hiši sedanjega ameriškega veleposlaništva šolal tudi njen oče. Ukvarjanje z umetnostjo, kar ni veljalo le za mlada dekleta in ženske, temveč tudi moške, pa naj je šlo za igranje inštrumenta ali slikanje, je bilo tedaj del meščanske kulture, je izpostavila Barbara Savenc.
Kaj natančno je Elzo vodilo do tega, da se je ob slikanju posvetila tudi kiparstvu, še vedno ostaja neznanka. Znano pa je, da je njen kiparski opus začel nastajati najpozneje leta 1900. Že omenjeno skulpturo Dobrodelnost je ustvarila leto zatem in jo podarila Kranjski hranilnici, zanjo pa namesto plačila dobila lepo broško.
S kipom, razstavljenim v Bambergovi izložbi, je nadarjena kiparka pritegnila pozornost javnosti. Naklonjenost, s katero je bila sprejeta Dobrodelnost, ji je prinesla pomembno priznanje. Leta 1902 je razstavljala na II. slovenski umetniški razstavi v Mestnem domu, kamor jo je med drugimi k sodelovanju povabil Rihard Jakopič, in je bila prva Slovenka, ki se je predstavljala s kipi. Poleg treh kipov je razstavila tudi dve sliki. Leto ali dve pozneje so zaradi objav v časopisu, ki so govorile o vzhajajoči umetnici v Ljubljani, že vedeli za mlado kiparko in leta 1904 se je s kipi predstavila tudi na umetniški razstavi kazinskega društva.
Od kiparstva k slikarstvu
Leta 1905 jo je oče pospremil na študij na Dunaj, kjer se je vpisala na umetniško šolo za dekleta in ženske, kjer je pri Richardu Kauffungenu študirala kiparstvo, hodila pa je tudi na večerne ure akta in anatomije. To je bil čas, ko se ženske ponekod še vedno niso mogle vpisati na univerzo, kaj šele na umetniško akademijo, sploh ne na slikarstvo in študij anatomije, saj je to veljalo za nespodobno.
Na Dunaju ni bila dolgo, sedem mesecev. »V pismih staršem je pisala, da je vesela, da se uči pri sodobnem kiparju Kauffungenu, ki je sledil novim Rodinovim tehnikam in modernističnim pristopom, čeprav ji je bilo spoznavanje z novimi metodami težko,« je povedala kustosinja. Za umetničine kipe je poudarila, da kažejo, da je imela občutek za modeliranje v glini, intuitiven smisel za material in potezo, ki je končnemu delu podelila harmonično celovitost.
Vendar je fizična zahtevnost kiparskega dela načela njene moči. »Zato niti ne čudi, da je obupala in začela študirati slikarstvo, najprej na Dunaju in nato še nekaj časa v Firencah, kamor jo je prav tako pospremil oče«, je še dejala sogovornica. Dodala je, da je odločitev mladenke, da se namesto za nadaljnji kiparski študij raje odloči za slikarskega, postala dokončna, ko je obiskala znamenito slikarko krajin in pleneristko Tino Blau in ji pokazala svoje skicirke. Pohvala upodobitve divjih kostanjev in želja, naj ji mlada umetnica prinese pokazat še kaj, sta začrtali njeno prihodnjo pot. K slikarstvu se je vedno bolj obračala tudi zaradi vtisov z razstav, ki si jih je ogledovala.
Vrnitev v Ljubljano
Po izkušnji v tujini, kjer se je posvečala ustvarjanju in v tem garala, obiskovala razstave in na Dunaju spoznavala večplastni družbeni svet velikega mesta, se je oglasila želja po družinskem življenju. Leta 1911 se je poročila s Henrikom Obereignerjem, ki je bil v vojaški službi. A prva svetovna vojna je žalostno zarezala v družino. Mož je padel na fronti in umrl je njun dvomesečni sin. Zato se je Elza s hčerjo Lizo, ki se je pozneje poročila z Zoranom Hribarjem, sinom industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi, iz Celovca vrnila v Ljubljano. Hči Liza Hribar je bila prav tako kiparka in njena razstava je do 14. marca prihodnje leto na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana.
Za Elzo je kustosinja dejala, da je bila dobra portretistka. Živela je od svojega ustvarjanja. Meščanstvo je pri njej naročalo portrete in miniature. Intelektualka, ki je bila široko vpeta v evropski meščanski milje, tako jezikovno kot tudi prek umetnosti, se je v slikarstvo umaknila tudi pred grozo sveta. V miniaturah je upodabljala Ljubljano, ki je zaradi rušilnega potresa konec 19. stoletja in zaradi sprememb v družbi ter načina življenja ni bilo več. »Po prvi svetovni vojni se je vedno bolj zatekala v preteklost in novemu svetu v duhu ni sledila, čeprav je bila prek mreže prijateljev in znancev še vedno vpeta v svoj prostor,« je umetničino spopadanje s tragičnimi osebnimi in družbenimi dogodki pojasnila kustosinja.
V Ljubljani je slovela kot poslednja miniaturistka in bila tako predstavljena na razstavi leta 1966 v Narodnem muzeju. Poleg ljubljanskih vedut je na slikah majhnega formata ustvarjala tihožitja in religiozne prizore. Njena dela so nato posthumno razstavljali še konec osemdesetih let na njeni prvi samostojni razstavi v Galeriji Ars, nato pa je za več desetletij izginila z umetnostnega prizorišča.
Kiparstvu, ki ga je po poroki opustila, se do smrti leta 1973 ni več posvečala. Prav tako tudi po tistem, ko je v javni prostor vstopila kot mladi talent, širše družbene potrditve svojega dela ni nikoli zares doživela. Najslavnejši trenutek njene umetniške poti je bila verjetno razstava v Narodnem domu.
Vendar Elzina zgodba ne govori le o (mladi) umetnici, nadarjeni kiparki in odlični slikarki, čeprav s svojim klasičnim pristopom ni ustvarjala v duhu časa. Pripoveduje namreč tudi o edinstveni življenjski zgodbi v času, ko so bile možnosti za ženske in njihove želje še toliko bolj nedostopne in ozke. A mlada kiparka jim je kljub temu v marsičem sledila in zanje utirala prostor.