Računalničar Peter Mulec, ki je od sredine osemdesetih prejšnjega stoletja 25 let živel v New Yorku in tam redno obiskoval galerije, je že v ameriški metropoli sanjal, da bi nekoč imel galerijo. »Vsako soboto, ko sem imel čas, sem šel v Soho, ki tedaj še ni bil tako komercialen. Tam sem posedel na ulici in obiskoval galerije, kar me je pomirjalo,« se spominja. V njem pa sta se zasidrali dve želji – da bi nekoč imel galerijo in oljčnik. Kar je oboje v zadnjih letih uresničil. Nasad oljk ima na Braču in vsako leto pridela že okoli 30 litrov oljčnega olja, galerijo Mulec pa je, potem ko so se z družino preselili nazaj v Ljubljano, konec leta 2023 odprl na Trubarjevi cesti.
Dve leti in pol je tako že preteklo življenja v zasebni galeriji v središču Ljubljane, ki je na ulico, polno lokalov, restavracij, trgovin, med katerimi jih je vse več tudi s spominki, z dvema knjigarnama in srbsko-slovenskim klubom na predelu med Prešernovim trgom in Zmajskim mostom vnesla sodobno umetnost. V njej se je zgodilo že veliko odprtij razstav, ki so ponavadi na ogled mesec in pol, med umetniki pa so se predstavili slikarji Oto Rimele, Peter Hergold, Tilen Žbona, vizualna umetnica Eva Petrič in večkrat Žiga Okorn, ki je galeristov prijatelj ter mu je njegovo delo zelo všeč. To le manjšina med umetniki, ki so doslej sodelovali z galerijo Mulec, kjer program galerist oblikuje s kiparjem in profesorjem Jiřijem Kočico, ki trenutno v galeriji tudi razstavlja. »Delo umetnika mi mora biti res všeč, kustos pa poskrbi za vrhunsko umetniško raven razstav,« je strnil galerist.
Pri čemer je med likovnimi razstavami ena izstopala – razstava nakita Katje Bubnič, ki je za postavitev nakit umestila v okvirje in obenem vodila ustvarjalne delavnice. Kar po besedah Muleca sovpada z izhodišči galerije, ki si jo je že na začetku zamislil ne le kot razstavni prostor, temveč kot kulturno okolje z živimi dogodki. Zato občasno prirejajo tudi literarne in glasbene večere. V premorih med razstavami pa galerist na stene obesi različna umetniška dela, ki jih hrani v depoju. Kar spreminja tudi enkrat na teden in ob tem spremlja odzive obiskovalcev.
V galerijskem delu uživa. »Rad sedim tukaj in gledam umetnost. Všeč mi je biti v lepem prostoru, obkrožen z lepimi stvarmi. Poleg tega je pomembno tudi, da vstopajo ljudje, ki se radi pogovarjajo o galeriji in umetnosti. Razvijejo se lepi pogovori in stiki,« je o izkušnjah, ki mu jih prinaša galerija, dejal Peter Mulec.
Prijatelji, ljubitelji umetnosti in mimoidoči
Za občinstvo galerije Mulec je sogovornik dejal, da ga sestavljajo različni krogi. Obiskujejo jo tisti, ki ga poznajo in spremljajo njegovo delo, potem seveda ljubitelji del umetnika, ki ga predstavljajo, poleg tega je galerija nagovorila že marsikaterega mimoidočega. Ljubljančane, ki hodijo po Trubarjevi v službo, in kot je dejal Mulec, se je tudi med njimi oblikovala klientela, ki v galerijo redno vstopa, da si ogleda razstave. »Ljubljančani so veseli, da se v prostoru, kjer je bila prej dvajset let trgovina s čevlji, dogaja nekaj pozitivnega. Sicer pa je kakšna polovica naključnih obiskovalcev turistov.« Prav toliko je turistov tudi med kupci.
Kot je povedal Mulec, so večja umetniška dela že pošiljali v Nemčijo, Združene države Amerike in Singapur. »Na sever Nemčije smo poslali veliko sliko Tilna Žbona. Kupca njegovega dela prej nista poznala. Ko sta turistično obiskala Ljubljano, sta slučajno naletela na odprtje njegove razstave v moji galeriji. Spoznali so se, potem sta še trikrat prišla v Ljubljano, obiskala umetnikov atelje in na koncu kupila umetnino.« Čez lužo pa so pošiljali Kočičeve kipe ptiča – najprej enega, ko je ta prišel na kupčev naslov, pa je ta takoj javil, da kupi še dva.
Na obroke pa je Kočičeve skice ptičev kupil Ljubljančan. »V galerijo je vstopil gospod, ki je rekel, da so mu skice zelo všeč, vendar nima 120 evrov, kolikor je cena ene. Dogovorila sva se za obročno plačevanje, in v enem letu je tako kupil tri skice.«
Sicer pa je Mulec še dejal, da so cene umetniških del relativno visoke za naš prostor. »Vse, kar je nad 200 evrov, je za Slovence previsoka cena. Pri tujcih je drugače, že v bližnjih mestih, Zagrebu, Gradcu in Beogradu, je kultura kupovanja umetniških del veliko bolj prisotna. Slike Groharja, Slane in podobno v Ljubljani sicer še kupujejo, a veliko težje je za slovensko sodobno umetnost.«
Eno izmed vprašanj, ki jih odpira aktualna razstava Jirija Kočice Matrica – skrito, ki je na ogled do 5. julija, pa je prav cena umetnine proti njeni vrednosti. Kipar je naredil 100 manjših betonskih kipov, v katerih je skrita bakrena dvojna vijačnica iz žice, medtem ko je v enem zlata, v katerem, tudi umetnik ne ve več. Na odprtju je bila njihova cena 250 evrov, do zaključka razstave jih prodajajo po 500 evrov in po zaprtju 1000 evrov za posamezen kip. »Tako da še ni konec tega procesa, a kar je bilo presenečenje na odprtju, je, da smo prodali 26 kipov. Obiskovalci so dejali, da prvič vidijo, da bi ljudje v vrsti stali za umetniško delo. Kar govori o tem, da je bila cena prenizka, saj gre za delo priznanega umetnika, v katerem je lahko še dodatna vrednost, in ljudje so to prepoznali. Bomo videli, kakšna bo končna slika zdaj, ko so kipi dražji.«
Oddajanje turistom za kritje galerije
Z izjemo zadnjega odprtja razstave po besedah Petra Muleca tako prodaja kot drugo dogajanje, povezano z galerijo, poteka po pričakovanjih. Galerija je obiskana in nekaj umetnin vseeno proda. Vendar to nikakor ni dovolj za pokritje stroškov galerije. »Ko sem odprl galerijo, sem si rekel, da bo uspeh, če z njo ne bom ustvarjal prevelike izgube, ki je ne bi mogel več pokrivati. Izguba je ves čas, vendar jo pokrivam z drugimi prihodki,« je dejal. Stroške galerije pokriva z oddajanjem štirih garsonjer turistom v hiši nad galerijo. Je pa tudi te posvetil različnim slovenskim umetnikom in so tako v njih dela Okorna, Žbone in drugih. Kot je še povedal galerist, si je ob odprtju zadal časovni okvir, da galerijo najprej odpre za tri leta. Zdaj lahko z gotovostjo reče, da bo delovala vsaj štiri leta.
